Dobro jutro: Lepa

»Kakšen fantastičen dan!« naju pozdravi sošolka Duška v Tomšičevi ulici. Marsikdo bi se namrdnil: konec novembra, mrzel siv dan, z ostro burjo, brez turistov, brez vikendašev, ampak s toliko zraka ... In njena Lepa razposajeno dirja ... »Ve, da sva zmenjena z Joni.«

»Verjetno je slišala vajin telefonski pogovor in je razumela, da se sestaneta,« skušam razumeti pasjo pamet. »Ne! Ko se pogovarjava z Joni, se pogovarjava v 'šifrah', ne omenjava nekaterih besed, kot 'prideš', kje in ob kateri uri. Ampak ona začuti ...« pojasnjuje Duška. Lepotička nemirno sili naprej. »Lepa, poleg!« In Lepa se vsemu nemiru navkljub vrne h gospodarici, a zdrži le deset ali petnajst sekund, potem dirja naprej. Pridemo do ceste, Duška reče: »Cesta!« Lepa se ustavi in sede pred prehod. Reče: »Zdaj!« in šolarsko prečkamo Dantejevo. Pridemo do travnika: »Lepa, lulaj!« Psička ne čaka več kot pet sekund in se polula. Kot izobraženka iz umetniške družine, razume vse in še več. Obzorje razloži fantastičen dan. Nedoločljivo daleč se iz morja v ozek pas jasnine pne mogočen blok pobeljenih Dolomitov. V Piranu se sprehajaš ob morju in »pod« Marmolado ter Triglavom hkrati. Če veš, kje sta, seveda. Na vmesni črti pa tankerji, avtonosilke in kontejneraši neslišno orjejo razburkano obzorje.

Niti minute si Duška ne more vzeti za te darove. Lepa priteče in zahteva: »Hov, hov, waw. Hovhov!« Duška prevede: »Lepa hoče, da greva hitreje, jaz vaju zapuščam.« Malce nejeverno jo pogledam, Duška pa razumevajoče nazaj: »Res to pravi! Če ona razume mene, moram tudi jaz njo.« In pohiti. Štirinožna lepotička zdirja do znanega avta, ki čaka pred mestno zapornico. Hoče takoj v avto. Čaka jo izlet. Ko se vrata odprejo, skoči na sopotnikov sedež, a že čez sekundo je spet zunaj in spoštljivo počaka, da sede gospodarica prva, in se potem na isti sedež stisne še sama.

Kakšen burjast dan, kaj!