Dobro jutro: Lovilec sanj

Dan je stkan iz sanj predhodne noči in če odstranimo tiste grde ter v ptičje pero dahnemo umirjen dih lepote, bo vsak dan čist in veder.

Objavljeno
05. januar 2017 19.06
Zorana Baković
Zorana Baković
Moj lovilec sanj je bil zjutraj poln. Zato sem se zbudila nasmejana. V mrežo iz vrbove veje so se ujele težke sanje, zato sem bila prepričana, da sem sanjala, da pada sneg. Čist in bel sneg, ki me je prepričal, da bo novo leto čudovito. Vsaj v sanjah. Nad mojo posteljo visi bavadžige nagvagan. Tako ljudstvo Odžibve, ki živi na obeh straneh meje med Kanado in Ameriko, pravi okrogli mreži, ki je podobna pajkovi ter okrašena s kamenčki in perjem, z njo pa je njihova praprednica, ženska pajk Asibikaši, lovila grde sanje svojih otrok. Nato je pustila, da jih je obsijalo sonce in so izginile. Skozi mrežo so prišle le dobre sanje, zato je bilo njeno ljudstvo zaščiteno pred zlom.

Kakšna prelepa legenda. In kako globoka življenjska filozofija. Dan je, nam pripoveduje, stkan iz sanj predhodne noči. Če odstranimo tiste grde in nezaželene ter v ptičje pero dahnemo umirjen dih lepote, bo vsak naš dan čist in veder.

Zjutraj sem opazovala svojega lovilca sanj in se spraševala, kaj vse ve o meni. Kaj vse bi lahko povedal ljudem? Koliko skrivnosti o bistvu obstoja bi mi znal zaupati?

Potem so se začela vprašanja množiti sama od sebe in začela sem razmišljati o osvajanjih in industrializaciji, ubijanju in modernizaciji ter o vsem, kar je ustvarilo pogumni novi svet z zelo različnimi stvarmi, vendar brez velikega bavadžige nagvagana, ki bi mu nad posteljo lovil grde sanje in jih nato pustil na soncu, da bi jih ogrelo in spremenilo v ustvarjalno energijo.

Tako sem med jutranjim pogovorom z lastnim svetom spet pomislila, kako pomembno je poznati oddaljena ljudstva in spoštovati njihove legende, sicer bomo spet prezrli najpomembnejše sporočilo njihove modrosti. To pa pravi, da je lovilec sanj najpomembnejša stvar, ki jo moramo imeti shranjeno globoko v zavesti. Zato da vsako jutro pogledamo skozi okno in vidimo, kako lepo je življenje. In rečemo soncu »hvala«, ker je odneslo vse, kar je grdega, iz naše utrujene glave.