Dobro jutro: Metulj

Skoraj bi si želel, da bi bili metulji in živeli samo tri poletne dneve – trije takšni dnevi s teboj bi me izpolnili z več užitka, kot bi ga bilo mogoče doživeti v petdesetih običajnih letih. Tako je pel John Keats, zaljubljen v svojo Fanny Brawne in predan kratkemu življenju, ki se je na koncu resda zdelo kot nekaj poletnih noči veličastnega metulja.

V času, ko nas junijska vročina vodi proti sredini poletja, so v vrtovih Evroazije purpurni vladarji že dobili krila in z ljubeznijo ter lepoto izpolnili svoje tri mesece življenja. Znanstveniki, ki se ukvarjajo z metulji, metulja nagovarjajo z »vaša visokost« in pesniki v njegovem plesu prepoznavajo svoje verze.

Metulj je tisti, ki bi mu Keats odprl svojo romantično dušo in ponovil tisto strastno željo preživeti tri poletne dneve, pretkane z užitkom, in se dotakniti neba neskončnosti. Čemu petdeset običajnih let? Zaljubljenost se meri s trenutki. Nato sledi povzemanje življenja.

Bolj vroče ko je poletje, dragocenejši so metulji. Ustvarjajo nam iluzijo lahkotnosti bivanja, prepričujejo nas o lepoti spremembe, in ko se nam na komaj pokošenem travniku v stopalo zabode trn, so tu oni, beli in pisani, zgolj zato, da nas opomnijo, da bo vsaka bolečina odprhutala v minljivost. Ne privlačijo nas toliko z ekstravaganco barv kot s preprostostjo tišine pod svojimi krili. Ves čas bi hoteli slišati, kaj se tam šepeta, a vse, kar slišimo, je opozorilo Nathaniela Hawthrona: »Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš uloviti, če pa mirno obsediš, lahko sede nate.«

Bi zamenjali petdeset običajnih let za strastne tri metuljeve dneve? Kaj takšnega si lahko zaželi samo nekdo s silovitimi čustvi, nekdo, ki se ne bo nikoli vprašal, kaj je bilo prej in kaj bo sledilo temu vročemu poletju.

Ali pa bi s svojo skrivnostjo zgolj poljubili metulja med njegova krila in mu pustili, da odprhuta?