Dobro jutro: Na vsa dobra čudesa!

Čeprav ni bilo najbolj prijazno, smo se odločili za kar najlepše slovo. Zavlekli smo se v zavetje planin, kjer vlada snežna belina in kjer se čas tu in tam celo ustavi. Sploh kadar človek pozabi naviti staro budilko. Bližje nebu tehnologije kot da ne obstajajo, signali se izgubljajo v višavah, kjer domujejo kanje, in mladi jelki se ne sanja, kaj je svetovni splet. Domač ji je samo njen koreninski preplet.

Za čim lepše slovo smo nasekali drv in zakurili v kaminu. Na podstrešju smo poiskali lučk. Čakale so, kjer smo jih odložili lani: zraven sveč, zavitih v star časopis, in belo pobarvanih macesnovih storžev. Iz lučk smo ustvarili barvno zaveso, storže smo nasuli v pehar, sveče prižigali drugo za drugo. Za vsakega eno veliko svečo dobrih želja. Naj bo letošnje slovo malce drugačno, smo rekli: brez besed o »pokojniku« in zazrti v leto, ki prihaja.

Kazalca na stari budilki sta komaj dobro obšla številčnico, že smo bili v novem letu. Ko sta jo obšla drugič, smo se bili primorani spustiti v novo realnost, kjer žive možje, ki se hvalijo, da jim v žepih ves čas tiktakajo gumbi za uničenje sveta, kjer milenijski hrošči napadajo vsako leto, kjer stoletne vode poplavljajo vsak mesec in kjer se dogajajo svinjske revolucije, kjer otroci stradajo, kjer odrasli umirajo zaradi otroških bolezni, kjer močni menjajo uspešne direktorje, še močnejši rešitev za hladne dni iščejo v podnebnem segrevanju in nemočni grozijo s stavkami …

A v tej realnosti k sreči žive tudi ljudje, ki presajajo organe in organe darujejo, ki razvijajo tehnologije v dobro človeštva in ne proti njemu, ki berejo prave knjige namesto »fakebooka«, za praznik nasitijo kralje ulic in z ulic rešujejo izgubljene v vesolju. Pravzaprav se v tej realnosti dogajajo tudi prijazna čuda in rojevajo dobra čudesa. Zato se ni težko vračati vanjo.