Dobro jutro: Oči

Che Guevara se vrača na Japonsko. Vračajo se njegove oči, s katerimi je opazoval Hirošimo leta 1959. Prihajajo namreč njegove fotografije, posnete pod vtisom krika po miru, ki večno odmeva na kraju, kamor je padla prva atomska bomba v zgodovini človeštva.

Devetega avgusta bodo v Tokiu odprli razstavo Chejevih črno-belih fotografij Hirošime, ki Japonce spominjajo, kako jih je latinskoameriški revolucionar navdušil s svojimi očmi. Niso vedeli veliko o njem, toda tudi na podlagi tega, kar so brali, niso mogli sklepati, da bi bil ravno prijatelj vzhajajočega sonca.

Prišel je človek z bistrimi očmi, so kljub temu komentirali tamkajšnji mediji, in ne glede na to, za kaj je prosil japonsko vlado – in prosil je za pomoč Kubi, kjer je skupaj s Fidelom Castrom strmoglavil Fulgencia Batisto –, so mu bili gostitelji to pripravljeni dati. Na prvi pogled so se znašli na isti strani črno-belega sveta in zdelo se je, kakor da je izginil ideološki prepad med njimi. Oči, odprte in iskrene, so bile pomembnejše od parol. Trpljenje, še sveže in nezaceljeno, je bilo most čez Tihi ocean.

Medtem ko se z razstavami njegovih fotografij na Japonskem spominjajo 72. obletnice jedrskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija ter hkrati tudi 50. obletnice Chejeve smrti, svet na eni nogi stoji na žici, napeti nad prepadom.

Mladi na majicah spet nosijo Chejevo podobo in starejši glasujejo za namestitev žic. Zgradili smo civilizacijo, v kateri več šteje dotik in je pomembnejši zvok. Toda okoli sebe ne iščemo ljudi z bistrim pogledom. Ne gre za to, da jih ni. Bolj gre za to, da smo sami sebe prikrajšali za to razsežnost globine in vse gledamo samo še na zaslonu. In če bi vas kdo vprašal, kakšne barve oči imajo ljudje, ki jih srečujete vsak dan, ali bi znali odgovoriti? Ali bi poiskali katero od starih fotografij, da bi preverili, kakšen je pravzaprav videti pisan svet v iskreni, čisti črno-beli tehniki?