Dobro jutro: Prevarantka

Ves januar se je norčevala iz nas, ko se je pretvarjala, da je zamešala letne čase, nam z glav snemala kape in nas silila, da smo poiskali manj debele jopiče, zdaj pa nas čez noč potiska v temperature s predznakom minus. Prepričala je trobentice, da so porumenele, in travo okoli njih, da je ozelenela, prevarala je tudi zvončke in regrat, da so zacveteli. Celo previdni mandljevci so se prezgodaj okrasili s cvetjem.

Nato pa temperature s predznakom minus. Podnevi sneg in ponoči mraz. Kje smo založili kape in plašče? Kaj se bo zgodilo s trobenticami in mandljevci? Kam je nenadoma pobegnila neresnična pomlad?

Narava prevarantka nas spominja na življenje. Ravno ko pomislimo, da je vse v redu in se nasmešek udomači na našem obrazu, ravno ko si upamo nehati skrbeti, kaj prinaša jutrišnji dan, in se skoraj naučimo uživati v toplini okoli srca, nenadoma pritisne mraz. Življenjski mraz, zaradi katerega zaledeni kri v žilah in ne pusti pljučem, da bi dihala globoko; mraz, ki napolni sanje s trepetajočim strahom pred bujenjem in se pomika po hrbtenici navzdol kakor grozeča kača hladne negotovosti. Tudi življenje je prevarant. Obljublja nam veliko sreče in ljubezni, zasipa nas z majhnimi uspehi in velikim zadovoljstvom, prepriča nas, da začnemo verjeti, da mi upravljamo življenje, in ne življenje nas, nato čez noč vse postavi na glavo in se nam smeji v obraz, kakor da bi govorilo: »Zdaj pa malo minusa!«

Kako naj se jima postavimo po robu? Tako življenju kot naravi bomo najbolje odgovorili, če ju sprejmemo takšna, kakršna sta. Januarja pomlad, februarja mraz, čudovito! Komaj čakamo na marčna presenečenja! Uspešno jutro in kriza opoldne, kar tako naprej! Kdo ve, morda bo večer kralj tega dne, če bomo le pravočasno odprli dušo in vanjo sprejeli zimo kot belo simfonijo lepote. Zjutraj pa bo spet posijalo sonce, lažno seveda. In spet bo tako čudovito ogrelo našo notranjost.