Tiskane izdaje
»Takšne podpore, kakršno sem doživel v Piranu, je niti v domačem Iraku ne bi. Ljudje me nagovarjajo in spodbujajo. Takšne toplote ne doživiš pogosto. Kaj si lahko še želim?« Tako pravi Razzak Jubayer, iraški akademski slikar, ki je v obmorskem mestu čez noč postal junak. Če se nanj ne bi spravila toga državna birokracija in če se zanj ne bi zavzela novinarka TV Slovenija, javnost zanj ne bi izvedela.
Mladost je preživel na jugu Iraka in se leta 1977 odločil za študij na beograjski likovni akademiji. Po diplomi se je zaradi prijatelja preselil v Ljubljano in ni več obiskal domovine. Čas je tekel, on je slikal in se prebijal. V Piranu rad srečuje turiste, še raje jim prodaja svoje risbe in akvarele. Obmorsko mestece ga pomirja, navdihuje, tu lahko živi. Najel je majhen atelje na Tartinijevem trgu in ustvarja. Ima dve hčeri, Sintia Maja je modna oblikovalka, Nurlama je na likovni akademiji. V vsem tem času je desetkrat zaman prosil za državljanstvo, očitno se ni povsem znašel s papirji in ostal v peščici izbrisanih, nad katerimi svojo moč dokazuje državni aparat. Po toliko letih bi ga radi izgnali v zanj zdaj povsem tuji Irak.
Mesto, ki se je znašlo na prvih straneh svetovnih medijev, ker je dalo priložnost Petru Bossmanu iz Gane, da dvakrat ponovi mandat župana, bi mimogrede izgubilo iraškega slikarja. Tudi mladi Ganec je doštudiral v Sloveniji, se zaposlil, dobil dve hčeri in postal prvi Pirančan. Tako torej – enemu slava, drugemu brca. V Piranu je sicer vse preveč tistih, ki nimajo perspektive, toda ne izbrisani Razzak, ki je dragocen kamenček v slikovitem mozaiku kraja.
Mesto je bogato zaradi njegovih prebivalcev. Zaznamovale so jih vojne. Nekateri so umrli, drugi zbežali, tretji se že več kot pol stoletja priseljujejo in nazaj selijo. Kot na železniški postaji. Prišleki in odhajajoči. Čakajo na svoj vlak in gradijo mesto. Birokratov pa ne marajo. Razzak ima zato srečo. In veliko prijateljev.
