Dobro jutro: S klovni so prišle solze

V naš dom so vstopili, kot je to že običajno. Virtualno. V trenutku jih je bilo vse polno. »Bojim se v kopalnico! Kaj če je tam klovn,« so se razlegali vzkliki upora pred večernim tuširanjem.

Otroci si radi pripovedujejo strašljive zgodbe. Tisti bolj pogumnimi med njimi jih tudi gledajo. Včasih so morali v kino ali počakati večerni film na televiziji, zdaj njihovo domišljijo vznemirjajo filmčki na You Tube. Mnogi temeljijo na urbanih legendah, denimo o Bloody Mary, Krvavi Marički, ki pride iz ogledala in opraska ali celo ubije deklice, ki so jo priklicale. Toda zgodba o klovnih, ki plašijo otroke, je resnična. Doslej so to počeli v knjigah ali filmih, zdaj vandrajo po ulicah v Združenih državah Amerike, Velike Britanije, Avstralije in Kanade. Nekatere so že aretirali in na srečo so se pod masko največkrat skrivali starejši najstniki, ki so noč čarovnic razpotegnili na ves mesec.

Klovni so ponavadi smešni pajaci, ki nastopajo v cirkusu. A tudi Joseph Grimaldi, prvi sodobni klovn z belim obrazom in ovratnikom z naborki, ki je s pantomimo zabaval Londončane v 19. stoletju, je v sebi skrival temno plat. Njegove dnevniške zapiske je uredil sloviti pisatelj Charles Dickens in že kmalu ugotovil, da pri klovnih občinstva ne vznemirja njihov pretirano namazan obraz niti morebitna nezanimiva podoba pod masko, ampak razkorak med tem, kar se zdi, in tem, kar je.

Človeški strah pred klovni sega še dlje. V pradavnini so si obraze enkrat mazali s pepelom, da bi bili smešni, drugič, da bi prestrašili sovražnike. Prepoznali so ga številni pisatelji: Johannes Mario Simmel jim je v knjigi Toda s klovni so prišle solze v roke potisnil orožje, Stephen King.

A klovni so vendarle predvsem dobrodušni možakarji, ki s svojo pregovorno nerodnostjo ali pa žonglerskimi spretnostmi prinašajo nasmeške na obrazke. Včasih za ščepec veselja zadoščajo že njihovi rdeči noski. To najbolje vedo mali bolniki in Rdeči noski.