Tiskane izdaje
Nekoč smo 29. novembra praznovali dan republike. Šest plamenic v grbu je simboliziralo šest jugoslovanskih republik. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nam vtepajo v glave, da se šest plamenov združuje v enega. V »mojem« grbu je vselej gorelo šest malih ognjev, nikoli en sam, velik. Velik ogenj običajno uniči vse okrog sebe. Treba se ga je bati. Pa so rekli, da preprosto moramo verjeti, da se šest plamenov združuje v enega. Ker se tudi šest narodov počuti kot eden. Nisem verjela. Hotela sem lastno izkušnjo ...
... in jo doživela neke pomladi, davnega 1981., ko smo mladi pesniki iz vse Jugoslavije, zmagovalci Goranovega proljeća, sredi Zagreba brali svoje verze. Najbrž do takrat nihče od nas še ni odprl srca tolikim. Šesterica je smela množici šestkrat različno govorečih, sredi »ne svoje« republike o minljivosti ljubezni in večni smrti razpredati v šestih jezikih! In tisoči so prisluhnili šestim, ki niso pomislili, da je nekaj posebnega, če smejo peti v jeziku, v katerem so bile pesmi napisane. In tisoči so, ne da bi razumeli vsako rimo, začutili njihovo sporočilo, tisoči kameneli nad verzi o pesti pepela, ki ga bo nekoč vzela, pepela, ki bo imel vonj po smrti in ovenelem cvetju v pomladi. Zakaj? Ker je on jemal, bo tudi ona vzela: pest njegovega pepela.
Še veter je vel bolj mehko zaradi množice, ki je dihala kot eno, in Zagreb je bil tisti večer prestolnica vesolja, kjer je šest govoric na šest koncev pošiljalo eno, univerzalno sporočilo.
Po dolgih desetletjih sem se želela prepričati, kako je res s plameni v grbu, ki v mojih očeh do usodnega 1981. niso želeli plesati kot eden, ampak vsak po svoje. Šestkrat po svoje. Kaj vidim?! Dva drobna neznatna plamena, tri malce večje in enega, ki sili višje od vseh. Zakaj se mi zdi, da je ta - moj? Naš? In zakaj me žalosti, da je bil že tedaj hudo razcefran in razklan. Pa nismo verjeli. Hoteli smo lastno izkušnjo ...
