Dobro jutro: Sonce pride naproti

Dopovedujem si v teh kratkih dnevih, da ne bom mislil na sonce, ko se bo skrivalo na vrhnji strani sive odeje, s katero je nekdo prekril mnoge poznojesenske in ranozimske datume. Pa mi ne uspe prevarati misli; neprestano pošiljajo oči nekam tja proti jutranje zakajenemu mestu, da bi morda le uzrle prvi curek svetlobe in se vsaj za nekaj časa umirile in posvetile opravilu.

Rezbarim kos orehovine in med vijugavimi letnicami se mi ponovno skriva sonce: ko ga je bilo poleti dovolj, je drevo raslo hitreje in prirasli kolobar je svetlejši ter debelejši, kot v lasasto tanko črto stisnjena rjavina iz manj sončnih dni. Pohajam po bližnjem gozdu, in ker nad ogolelim drevjem ni sonca, zaman iščem zlate odtenke v kupih listja, ki si jih je veter skril v kotanje blizu debel. Pa se mi spet v nekem rjavem kupu misel in želja vrneta k soncu – listje je odpadlo, ker ga sonce ni več dovolj gorko držalo tam gori na vejah.

Pa se nas sonce kakšen dan ali kakšen teden le usmili in prebije tisto sivo ponjavo nad pokrajino. Kot bi odveznil krušno peč: s svetlobo se razlije tudi neka posebna toplota, ki je najbrž niti živo srebro ne zazna, človeka pa ogreje in obrne kakor sončnico. Tam nizko na vzhodu začenja pot po svetu in nam nameni le kratek lok do svojega zahodnega skrivališča. A prav te dni ga bo začelo počasi in nevidno napenjati in podaljševati, in čeprav tega ne bomo takoj opazili, vemo, da smo čas z najmanj sonca tudi tokrat preživeli. Veliko laže bo prenesti zaletavanje mraza, morda prav debelo snežno oblačilo narave ali pa morda dolgo časa njeno trdo zmrznjeno skorjo, ko vemo, da nam gre sonce naproti.

Tone Pavček nam je povedal, da smo na svetu zato, da gledamo sonce in da hodimo za njim. Torej ni nič nenavadnega, da v meglenih dneh neprestano mislimo nanj, saj je tudi tako mogoče odganjati sence. Drugi Tone, Partljičev, ki pa ga je nekoč hotel prijeti, nam je prihranil dolgo pot do vzhoda: čakamo ga tu in že jutri dopoldne se bo obrnilo k nam.