Dobro jutro: Turisti

Turisti so tisti reveži, ki najraje ob sobotah pod stresom vozijo v strnjenih kolonah v vse smeri in največkrat v njih obtičijo. Uporno stojijo v počasnih vrstah pred letališkimi okenci za oddajo prtljage, pred mejno kontrolo, tudi pred stranišči. Oblečeni v kavbojke, obuti v teniške copate, za vratom majhen fotoaparat, za njimi kovček na kolescih. Zvonijo na vaših vhodnih vratih in sprašujejo, ali je to Penzion Ramona.

Po starem mestecu hodijo v gruči za nenehno žlobudrajočo žensko z zastavico kvišku. Ko jim zmanjkuje gotovine, so nori na pice, špagete in tudi burgerje. Brez pomislekov sedejo v beznice, ki jih domačini še povohajo ne. Vsi delajo iste fotografije na istih mestih.

Najraje doživijo mestne čudeže z avtobusa, še raje z vlakcev. Morajo kupiti spominke, denimo magnetke za domač hladilnik. Izposodijo si kolesa in z njimi rinejo čez strm hrib, ker ne vedo, da skozenj vozi predorska kolesarska pot. Radi so v bazenih, kjer je veliko ljudi. Največ jih je na razglednih stolpih in v brezplačnih cerkvah. Če je le priložnost, morajo z gondolo, čakajo na selfi z bruhajočim gejzirjem, zlezejo na kamelo in hočejo piramide za hrbtom, na fotosafariju pa lovijo levinjo v rezervatu. Na prodnatih plažicah navsezgodaj z brisačo rezervirajo parcelo. Pustijo se lupiti. Vsak dan nujno porabijo več sto ton krem in olj za sončenje oziroma proti njemu, ki jih spirajo v morjih in jezerih. Ko normalni ljudje že spijo, so glasni, in zjutraj bentijo na zgodnji vrvež v mestu. Pustijo se lupiti. Lahko jim prodate jajca za ledvičke, jim zamenjate konvertibilne dolarje za nekonvertibilne pesose. Plačajo dvojno, da vidijo sončni zahod. Lahko jih namesto tega peljete k babici, ki jim za prostovoljne prispevke pokaže svoja stara ročna dela in podstrešno kramo.

Ko pridejo kulturnošokirani domov, so reklamni agenti: vsi so se imeli naravnost sanjsko fantastično. Le redki pridejo spet.