Dobro jutro: Veliki vprašaj

Zakaj? Zakaj ne? Kako? Kdo? Kje? Kdaj?

Približno 80 odstotkov pogovora z otroki sestavljajo vprašanja. V komunikaciji med odraslimi pa vprašanja tvorijo zgolj eno petino dialoga. Ali je to zato, ker vse vemo, ali zato, ker nas vse manj zanima?

Odraščanje očitno pomeni pripravljenost dati odgovore tudi na nepostavljena vprašanja. Starši to pričakujejo in šola pri tem vztraja. Družba oblikuje iluzijo svobode, ki je pripravljena odgovarjati in zelo malo spraševati. Patriotizem se opira na klicaj in ne prenaša vprašaja.

Razlika med štiriletnikom in štiridesetletnikom je, da se otrok išče v neznanem, odraslemu človeku pa se zdi, da pozna odgovore na vse. Nenadoma otrok postane modrejši, saj je postavljanje vprašanj umetnost, ki jo namerno zanemarjamo. Kaj počne veter, ko ne piha? Kaj je čas? Koliko tehta nebo? Kaj je to neskončnost? Odrasli instinktivno posežejo po mobilcu ali tablici ter vprašanje živčno postavijo Googlu. Dobijo okrnjene odgovore, jih oblikujejo v polresnice ter se delajo nevedne pred dvomljivim otroškim pogledom, ki brez besed postavlja isto vprašanje.

Bolj ko smo omreženi v vsevedno galaksijo, manj sprašujemo. Okovani smo z definicijami in zato vse bolj mislimo, da vemo. Nevednost s tem neopazno postaja vse očitnejša.

Panamski »leaks« so pomembni ravno zato, ker niso nič drugega kot kup dobro postavljenih vprašanj. Koliko tehta milijarda dolarjev? Kako lahko tako veliko denarja priplava čez ocean?

Treba je še naprej spraševati. Vrniti se je treba v otroško stanje zavesti. Zakaj, kako, kdo, kje. Zgolj veliki vprašaj namreč varuje vedro nebo nad nami.