Dobro jutro: Vi ne vi? Jaz ne jaz?

Prav pred nosom mi bodo kmalu odprli še en velik trgovski center. Da mora biti konkurenca, me poučujejo, in da mi ta prinaša neverjetno svobodo odločanja, kam bom šel po kruh in kje bom kupil »pol ovinka« navadne klobase. Dva hektara rodovitne zemlje so najbrž za večno uničili samo zato, da so mi omogočili takšno svobodno odločanje. Kakor bi mi dopovedovali, da sem tudi jaz kriv za izgubo tiste prejšnje rodovitne njive.

Ne morem jim dopovedati, da pojem kruha popolnoma enako vsak teden, ne glede na to, koliko trgovskih centrov in konkurenčnih pekarn bodo še nanizali v moje mesto ali okrog njega. Da mi ni do niti enega samega koleščka klobase več samo zato, ker lahko svobodno izbiram, kje jo bom kupil. Z radovednostjo sem raziskal, ali sploh lahko kaj prihranim s tekanjem od enega vogala mesta do drugega predmestja in spet nazaj – in bil začuden, kako natančno se prav vsi izdatki in potni stroški stekajo v en sam samcat številčni rezultat. Razlike so le navidezne. Prestar sem že, da bi mi za nekaj drobiža ceneje prodali klobaso, v kateri ni izbranega in navajenega okusa, ker klobasičar ni vedel, s kakšnimi začimbami bi mi edino lahko ugodil.

Spomin je še popolnoma živ, da sem kruh in klobaso imel vedno takrat, ko sem imel denar zanju, in nikoli zato, ker mi je bila špecerija pred nosom. Pa v soboto in nedeljo mi je tudi ni zmanjkalo, čeprav so bile vse trgovine trdno zaprte od sobotnega poldneva do ponedeljkovega jutra. Nihče ni bil lačen kruha, če ga je imel s čim kupiti. Nihče ni čepel doma samo zato, ker ni bilo mogoče brezžično priklicati nekega tujega prevoznika. Tudi enakih sukenj nismo nosili vsi, ker je bila konkurenca po današnjih merilih skopa ali pa je sploh ni bilo. Ker vse to sploh ni bilo nekoč in tudi ni danes odvisno niti od bližine niti od velikosti trgovine, ampak od lastnega interesa, znanja in sposobnosti. Zdaj pa mi dopovedujejo, da jaz pri tem nisem več potreben, ker zame mislijo trgovci. Da ne bi bil več jaz! In vi ne vi!