Dobro jutro: Z dragulji v očeh

Morda je pred smrtjo pomislil, da bo nekje nekdo zaradi njegovih zgodb drugače ravnal s sočlovekom.

Objavljeno
22. junij 2016 21.43
Vesna Milek
Vesna Milek
Kakorkoli je včasih to mesto včasih pretesno in zadušljivo, se prav zato lažje zgodijo srečanja. Tako sva se pred Kolovratom srečala z Dragom Ivanušo, skladateljem. V očeh je imel tisti posebni žar, ki je dal slutiti, da se v njem rojeva nova silovita glasba. Poslovila sva se z obljubo na kavo, a že čez nekaj se je minut vrnil – s knjigo. Pravljice Oskarja Wilda. »Sem pomislil, da jih mogoče še nimaš.«

Doma sem odprla orumenelo knjigo. Že prva zgodba o pozlačenem kipu srečnega kraljeviča me je pretresla. Vsi so ga občudovali in mu zavidali lepoto in srečo, v resnici je kraljevič trpel, ker je s svojimi očmi iz safirjev videl dlje in globlje, videl je bolnega fantka v vročici, ki mu mati ni mogla dati pomaranče, mladega fanta v podstrešni sobici, ki ga je tako zeblo, da ni mogel končati igre za gledališče ... Lastovčku, ki je zamudil polet v tople kraje in se je zatekel v njegovo marmornato naročje, je naročil, naj izkoplje rubin iz njegovega meča in ga nese materi bolnega otroka, naslednji dan, naj izkoplje safir iz njegovega očesa in ga odnese mlademu revnemu pisatelju ... Lastovček je ostal pri kraljeviču in delal dobra dela, z njimi se je ogrel tudi sam, piše Wilde. A kip kraljeviča brez draguljev v očeh ni bil več ponos mestu, pospravili so ga na odpad, ptiček je v mrazu poginil. Ostala je pravljica avtorja, ki je bil preveč žareč, preveč poseben in lep, morali so ga sklatiti s piedestala. Obtožili so ga sodomije, ker je verjel, da duša nima spola. Umrl je osamljen v hotelski sobi v Parizu in sovražil njene tapete. Morda je pred smrtjo pomislil, da bo nekje nekdo zaradi njegovih zgodb drugače ravnal s sočlovekom. Da se bo zavedel, da vsako darilo, tako tistemu, ki daje, in tistemu, ki sprejme, vsaj za hip ogrelo srce. To je najbrž nauk te pravljice. Sočutje. In spoštovanje drugačnosti.