Dobrodošli v džungli: Drugi tir v 16 animacijah

V Blatnem dolu se nam v nedeljo obeta referendum o zakonu o drugem tiru. Ker ste verjetno vsi natančno pregledali vsa gradiva, ki so bila na voljo, vam bo pričujoče, hm, besedilo najbrž zgolj v zabavo. Če pa ste med tistimi redkimi, ki ne vedo, za kaj gre, smo sestavili manjši vodnik po referendumskem glasovanju.

Zakaj potrebujemo drugi tir?

Baje da Luka Koper brez njega ne more. Ker nas bodo brez drugega tira transportne poti menda obšle. In ker bo menda okolje manj trpelo, če damo tovornjake na vlake. Je pa seveda tudi res, da ga potrebujemo zato, ker se majhni fantki radi igrajo z majhnimi vlaki, veliki fantki pa z velikimi vlaki.

Kdo nasprotuje drugemu tiru?

Nekoč, zdi se davno tega, je kandidat za ministra za infrastrukturo Peter Gašperšič dejal, da drugega tira ne potrebujemo, pa je nastal tak halo, da je skoraj prenehal biti kandidat za ministra za infrastrukturo. Danes pa se tako nasprotniki kot podporniki zakona strinjajo, da drugi tir potrebujemo. Hecno, kajne?

Če so vsi za, zakaj torej referendum?

Ker biti za še ne pomeni biti za. Obstaja več različnih vrst za-jev. Lahko ste načeloma za, lahko ste pogojno za, lahko ste za samo občasno ali glede na javno mnenje. Včasih ste pa za tudi glede na vreme ali glede na stanje na vašem bančnem računu.

Ne. V čem je trik?

V denarju, vendar. V tem, kdo bo s projektom zaslužil.

In kdo bo s projektom zaslužil?

Glede na to, da so v projekt vključena evropska sredstva, sicer obstaja verjetnost, da bo projekt podvržen vsaj približno resnemu nadzoru. Ravno oni dan so se evropski poslanci spotaknili ob neki madžarski železniški projekt malo manjših razsežnosti. A brez strahu. V vsakem primeru bodo zaslužili naši.

Se pravi, drugi tir bomo dobili v vsakem primeru, vprašanje je, kdo bo komu delil pogačo.

Dobro, zresnite se in povejte vsaj, koliko bo gradnja stala.

Vlada pravi, da dobrih 960 milijonov evrov. Nasprotniki zakona o gradnji drugega tira trdijo, da vsaj še enkrat toliko.

To je pa kar precejšnja razlika. Kdo ima prav?

Iz česa bi se gradnja financirala?

Po vladnem načrtu naj bi šlo 200 milijonov iz državnega žepa, 200 milijonov bodo dali Madžari, 250 milijonov bo evropskega denarja, za 300 milijonov se bomo pa zakreditirali.

Moment. Madžari?

Mhm. Vlada trdi, da gre za čezmejno sodelovanje, ki ga forsira evropska komisija v okviru obstoječega modela financiranja. Hkrati je pa tudi res, da imajo Madžari zadnje čase − vsaj glede na dolga leta pred tem − še posebej izražen apetit za investicije v Sloveniji. Ne le infrastrukturne, pač pa tudi medijske. Zato je še posebej hecno gledati, kako potihem medij v službi resnice desnice, ki je v lasti madžarskih medijskih mogotcev v Orbánovi orbiti, flirta z nasprotniki drugega tira.

Kaj drugi tir prinaša?

Odvisno, koga vprašate. Vlada vam rade volje pove, da bo prinesel devet tisoč delovnih mest, pa čeprav drugi trdijo, da so to številko potegnili iz lufta, kot se reče. Prinesel bo menda tudi bolj pretočne ceste, več zaslužka Luki Koper in začetek modernizacije železniškega omrežja. Pobudniki referenduma trdijo, da zakon prinaša zgolj bolečino in zavožene projekte.

Ali bo zaradi drugega tira kaj hitrejši in boljši tudi potniški promet?

V resnici o potniškem prometu nihče ne govori prav dosti.

Ali bi vpleteni kazensko in odškodninsko odgovarjali, če bi se projekt napihnil?

Koliko pa nas bo stal referendum?

Še vedno okoli štiri milijone.

In kakšno je sploh referendumsko vprašanje?

Referendumsko vprašanje se glasi »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača−Koper (ZIUGDT), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 8. maja 2017?«

Kakšna je posledica takšne ali drugačne odločitve?

To je preprosto: če bo zakon na referendumu potrjen, bodo na trasi drugega tira začeli izvajati dela, v nasprotnem primeru pa jih bodo na trasi drugega tira začeli izvajati enkrat drugič.

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).