Tiskane izdaje
Ena od težav blatnodolske medijske krajine in uporabnikov, ki jo hočeš nočeš naseljujemo, je, da vse jemljemo tako prekleto zares in na prvo žogo. Saj ne, da poročanja medijev ne gre jemati resno, pa čeprav je včasih kaj od objavljenega videti kot slaba šala, in ne, če vzamemo naključen primer, kot resen zapis o aferi Teš 6.
A vseeno bi bilo morda za mentalno zdravje uporabnikov medijev bolje, če bi vsake toliko lahko pomislili na to, da s tem, ko se vsakič znova škandalizirajo zaradi tega ali onega napada na pridobitve revolucije, najsibo ta rdeča, črna ali sivo-pikčasta, pogosto zgolj hodijo po kostanj v žerjavico za nekoga tretjega.
Oni dan si je, denimo, veliko ljudi dalo še več opraviti okoli pomembnega obvestila, ki je bilo sumljivo podobno »pildku« mestnega redarstva in v katerem ste lahko brali, da ima lokalni trgovec s pohištvom ponovno odprto štacuno ter da bodo na voljo Modrijani in popusti. Nekomu pa so, torej, popustili živci, in ker je bilo vse skupaj ravno konec avgusta, ko je tako ali tako sezona kislih kumaric in predsednika v čudnih pozah, je vse skupaj dobilo precej obilne dimenzije in celo televizijsko minutažo.
Dobro, strašiti ljudi z lažnim obvestilom redarstva res ni lepo, zatikanje oglasov za brisalce pa je z ljubljanskim mestnim odlokom celo prepovedano. A domnevati gre, da sta tako izvajalec akcije kot njen naročnik stroške morebitne kazni vračunala v stroške projekta, ki se bo, kot kaže, mastno izplačal. Pohištvena firma namreč toliko prometa, kot ga je bilo prejšnji konec tedna na ljubljanskih Bokalcah, verjetno ni videla, vse odkar ni več mogoče plačevati v dinarjih na več čekov.
Pri tem je svoje odigrala tudi brezplačna medijska pozornost, ki je je bila oglaševalska akcija deležna. Take reklame, kot pravi star čebelji pregovor, ne more kupiti noben denar. Kar si verjetno te dni mislijo tudi prodajalci raznoraznih prehrambnih izdelkov »na grški način«, ko poskušajo osmisliti precej bizarno dogajanje okoli embalaže teh izdelkov.
Gre seveda za haló, ki so ga zagnali nekateri ob »odkritju«, da eden od diskontnih trgovcev prodaja grške jogurte s sliko cerkva na otoku Santorini, s streh katerih so digitalno odstranili križe. Dobro, takole spreminjati slike res ni lepo, a natančnejši pogled pokaže, da se ta isti motiv kupol s Santorinija skupaj s faux-starogrško tipografijo (ki je videti kot da je ušla iz stripa o Asteriksu) pojavi na tako rekoč vsakem izdelku, ki vsaj malo spominja na Grčijo. Še več, te izdelke raznih proizvajalcev je moč dobiti tako rekoč v vsaki trgovini, ki da kaj nase.
Posledično se sicer sem ter tja pojavijo pozivi k bojkotiranju kar vseh trgovskih verig, ki prodajajo kvazigrške izdelke z retuširano embalažo, a zdi se, da večine domoljupnega (sic!) možganskega trusta ugotovitve o razširjenosti retuše ne motijo preveč in še vedno trobijo − naključni primer je, denimo, poslanec Mahnič −, da je treba diskontnega trgovca bojkotirati. Sploh, ker je pred tedni ta ista firma precej uspešno prodajala tudi pivo znamke Komunajzer, zaradi česar so taisti liki zagnali vraga in pol. Kar je mali novomeški pivovarni doma in v tujini zagotovilo reklamo, ki je, kot pravi star čebelji pregovor, ne more kupiti noben denar. A stvari zares postanejo zanimive šele, ko se človek odpravi po poti zgodbe o retuširanih grških jogurtih.
Da so se ob motiv na embalaži spotaknili taisti liki, ki vam dnevno prodajajo ksenofobno histerijo, niti ni zanimivo. V njihovi realnosti je namreč povsem logično, da bo islamizacija Evrope potekala s pomočjo embalaže mlečnih izdelkov.
Malo bolj zanimivo je, da se je − kot vse kaže − ta bizarna zgodba začela v Združenih jim državah Amerike. Konkretno, na blogu The Gateway Pundit, ki ni nič drugega kot trumpovsko trobilo breitbartovske sorte. Še najbolj zanimivo pa je, da je diskontna trgovska veriga, k bojkotu katere tako zavzeto pozivajo blatnodolski domoljupi, letos poleti vstopila na ameriški trg, zaradi česar so tamkajšnji tradicionalni trgovci precej živčni.
Skratka, zelo verjetno ne gre za obrambo zahodne civilizacije, pač pa za podtalno bitko za tržni delež. V tej bitki pa so potrošniki predvsem − potrošna roba.
Boj za »krščanske korenine Zahoda«, karkoli naj bi to že pomenilo, ni nič v primerjavi z bojem za dolarje in evre. In čeravno so pozivi k bojkotu popolnoma legitimna taktika tako imenovanega glasovanja z denarnico (spomnimo se pozivov k bojkotu družb, ki so financirale dejavnosti društva Aleša Primca), se človek vendarle vpraša, kako zelo dolgčas mora biti spletnim bojevnikom, da tako zavzeto bijejo bitko, ki v resnici ni njihova.
V tej zgodbi islamizacije jogurtovega lončka je namreč edini resni zmagovalec prav The Gateway Pundit, čigar zgodbo so povzeli številni mediji po svetu in ki se je na ta način, naj se sliši še tako neverjetno, še malenkost bolj utrdil kot kredibilen vir zgodb, medtem ko so si tradicionalni mediji v lovu za kliki še malo bolj nažagali že tako precej trhlo vejo, na kateri sedijo.
In ker v Blatnem dolu tovrstne zgodbe jemljemo preveč resno, v tem žoganju rade volje sodelujejo tudi lokalni mediji, ne da bi pri tem preverili, od kod zgodba zares prihaja in kaj bi morebiti lahko stalo za njo.
Po drugi strani je pa res, da včasih za pojasnjevanje, kaj v resnici stoji za zgodbo, ni velikega interesa. Če se morda še kdo sprašuje, zakaj je medijska krajina tam, kjer je.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.
