Tiskane izdaje
Ko je zlobna multinacionalna organizacija SPECTRE v bondiadi Thunderball od britanske vlade v zameno za ukradeni jedrski konici zahtevala sto milijonov funtov, kar se danes zdi smešna vsota, je morala vlada v Londonu sporočiti, da sprejema zahteve tako, da je Big Ben ob šestih zazvonil sedemkrat. Bond in Q sta dala jasno vedeti, da britanski imperij (kar je takrat od njega še ostalo) te žalitve ne bo kar tako požrl.
In ker življenje tako rado posnema umetnost, je oni dan na Otoku nastal cel hudič, ko je postalo jasno, da bo Big Ben zaradi prenove - utihnil. No, v resnici je utihnil cel westminstrski zvonik, ne le največji izmed njegovih zvonov po imenu Ben, a za potrebe medijske hajke so takšni približki pač nujni. Kakorkoli, nastala je cela drama, na službenem dvorišču so se celo zbrali poslanci in z nekaj otožnosti spremljali še zadnje zvonjenje. Kdo ve, morda je zvonilo prav njim.
Obstaja namreč precejšnja verjetnost, da bodo mnogi izmed njih čez štiri leta, ko se bodo zvonovi v Westminstru ponovno oglasili, britanski parlament gledali le od zunaj. Takrat bo namreč že povsem jasno, ali je bila odločitev za Brexit poteza stoletja ali pač spektakularni strel v koleno, ki mu je aktualna britanska oblast z neresnim pristopom dodala še kolektivni zlom gležnja, okužbo z e. coli in sepso.
Da gredo stvari v smeri slednjega je v intervjuju za Guardian dal vedeti tudi Miro Cerar. Pa čeprav je bilo precej hecno brati slovenska stališča o Brexitu. Prvič zato, ker se tako redko zgodi, da ima Slovenija stališče o stvari, ki se ne tiče njenih trenutnih in pogosto precej banalnih interesov in drugič, ker je, resnici na ljubo, precej nenavadno, da britanski novinarji za odzive na britanska pogajalska izhodišča od vseh sprašujejo prav slovenske politike. Kot da bi bili v času kislih kumaric in je bil Cerar pač edini v službi.
Kak mesec bo tega, kar ste lahko tudi na pričujoči spletni domeni brali o tem, da smo se poslovili od, torej, ljubljanskega Big Bena. Le da v belem mestu ta ni utihnil pač pa ugasnil. Sicer prikupni člančič je poln nostalgije o dvainštiridesetih letih prikazovalnika, ki da je bil ikona mesta in je letos poleti meni nič, tebi nič ugasnil, žrtvovan na kapitalističnem oltarju denarnega toka, učinkovitosti in dobičkonosnosti.
Pri tem je zanimivo, da nihče več ne omenja tistega LCD prikazovalnika oglasov, ki ga je lastnik stolpnice pred leti namontiral na njen vrh in je kot Sauronovo oko svetil po Ljubljani. Takrat je iz vsega skupaj nastal precej upravičen halo, saj je bila stvar še posebej v meglenih nočeh precej nemogoča, poleg tega pa je rada prikazovala obvestilo, da je Powerpoint spet zmrznil.
Foto: Matej Družnik/Delo
Zato je pravično in se spodobi, da zapišemo, da ura na TR3 ni niti »big«, še manj pa je to »Ben«, ki bi poosebljal mesto. Ur je v prestolnici cel kup. Tista na mestni hiši, denimo, vsak dan ob treh celo zaigra uvodne takte Ode radosti. A to seveda nikogar ne zanima. Komentariat, še posebej spletni, se gre ljubiteljsko spomeniško varstvo, pa čeprav si ugasnjena ura tega niti pod razno ne zasluži.
Prikazovalnik, ki ga je lastnik stolpnice TR 3 poslal v večna lovišča, namreč sploh ni tisti originalni Iskrin displej z rumenimi žarnicami, ki je bil večinoma plod domače pameti in iznajdljivosti. Tega so leta 1999 zamenjali s precej generičnim neonskim prikazovalnikom, ki je zgledal kot povečana verzija kake LCD ure, ki jo dobite v lokalni štacuni z elektroniko.
Skratka, jokanje za uro na TR3 je vsaj kakšnih osemnajst let prepozno, dojemanje izklopa digitalne ure kot simbola prevlade zasebnega nad javnim pa kaže na precej površen stik z realnostjo. A to nas ne bi smelo presenetiti. Za digitalne ure je že Douglas Adams zapisal, da se zdijo dobra ideja le še primitivnim bitjem na majhnem zeleno-modrem planetu v nekem zakotnem delu naše galaksije. Ni razloga, da bi bili v Blatnem dolu izjema.
Tolaži nas lahko le dejstvo, da nismo padli tako nizko kot na Otoku, kjer so šli poslanci gledat na uro, medtem ko vlada državo in državljane postavlja v tako nemogoč položaj, da si celo slovenski premier upa na glas kritizirati London.
Prioritete, pač.
**
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
