Dobrodošli v džungli: Registrske tablice, zdrav razum in ljubosumje

Slovenščina je vrednota brez cene. A izživljanje nad podjetji, ki svoje izdelke predstavljajo tuji javnosti, ni lepo.
Objavljeno
15. december 2016 11.28
tlo*taxi
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

V prostorih Državnega sveta je pred dnevi potekal posvet o javni rabi slovenščine, ki nam je postregel z marsikako bizarko in sem ter tja kakšnim pametnim predlogom. Med slednje je, denimo, spadal nastop šefa Sazuja Tadeja Bajda, ki še vedno niza pametne argumente za več tujih jezikov v slovenskem visokem šolstvu, med prvimi pa zlato medaljo gotovo dobi predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Sazuju. Akademik dr. Marko Snoj se je med drugim namreč spotaknil ob registrske tablice, ki da nosijo nedržavotvorne črkovne kombinacije. Denimo, BG kot Beograd. Nekdanja Jugoslavija. Groza. Fuj.

Incident je z objavo na odličnem spletnem portalu Kvarkadabra sicer dobil precejšen pospešek, a izsek o registrskih tablicah povsem neupravičeno zasenči siceršnjo intelektualno praznino Snojevega referata, zato naj na kratko povzamemo:

Ključna ugotovitev prispevka z naslovom »Slovenščina v javnosti z zdravorazumskega stališča« je, da je z uporabo slovenščine v javnosti narobe tako rekoč vse. Kakšna sreča torej, da imamo akademika Snoja, ki oborožen zgolj s fotoaparatom in lastnim znanjem dokumentira primere, ko je bila materinščini storjena sila, pri tem pa ponuja instant razlage, stresa dovtipe o kreolski angleščini ter izkazuje svojo intelektualno superiornost, ki jo je, nedorasli publiki na ljubo, znižal na raven »zdravorazumskega stališča«.

Spoštovanemu gospodu doktorju znanosti akademiku Snoju je zato treba z vso ponižnostjo povedati, da strelja kozle. Oziroma, v njemu tako ljubi slo-gleščini, da je njegov referat navaden bulšit.

Vrli akademik namreč v žaru borbe mimogrede spljuva obrat s hitro prehrano in vinoteko v središču prestolnice, rojstnodnevne čestitke na ukradenih prometnih znakih in oglase o izgubljenih hišnih ljubljenčkih. A med iskanjem iveri v tujih očesih Snoj gladko spregleda vilico, ki si jo ob njegovih umotvorih drugi tlačimo v oko. Da o brunu v njegovem organu vida sploh ne izgubljamo besed.

Naj razložimo: Hood Burger namreč ni zgolj »hud burger« (do sem Snoju še nese), je tudi »sosedski burger«, saj se nahaja v soseščini. In the neighbourhood oziroma in the hood. To dimenzijo zabavnega poimenovanja lokala vrli etimolog gladko spregleda. Kdo drug bi se od sramu pokril s kapuco, a Snoj neustrašno nadaljuje in spregleda tudi dejstvo, da vinoteko pri Šuštarskem mostu vodi italijanska ekipa. Ali pa možnost, da je hišni ljubljenček morda ušel tujcu, ki ne govori ne dobro slovensko ne dobro angleško, in da je pri prometnem znaku večji problem od angleščine ta, da je bil znak ukraden.

Ko Snoj tako opleta s kreolsko angleščino, bi mu, če bi bili zlobni, lahko pripisali kanček rasizma. A bili bi krivični. Gre namreč zgolj za klasično blatnodolsko zaplankanost. Kajti že naslednji hip se borec za čisto slovenščino obregne ob »pregovorno amerikanofilske džeziste« in pri tem pokaže plakat zadnje iteracije Ljubljana jazz festivala.

Človek si ga kar predstavlja v kakšni sceni iz petdesetih let, ko mladini iz rok trga džezovske in rock vinilke ter jih lomi, tre in meče ob tla kričeč, da tega šunda že ne bo poslušal. Mentalna projekcija se le še utrdi, ko minuto pozneje za glasbeni perfekcionizem razglasi Heleno Blagne. O okusih se sicer ne razpravlja, a resna primerjava med festivalskim džezom na eni in pop divo na drugi strani se pač ne more izteči v korist slednje.

Do registrskih tablic sploh še nismo prišli, pa se Snoj že sprašuje, kako to, da kljub zakonski zaščiti slovenščina postaja tujec v lastni deželi. Predrznost takšne trditve je neverjetna. Resnica je namreč ravno nasprotna, saj Snoj in njemu podobni liki slovenščino ljubosumno ščitijo pred domnevno kvarnimi tujimi vplivi in do onemoglosti negujejo iluzijo njene nedolžnosti.

Konec koncev je aktualna oblast popustila pritiskom in ustavila spremembe, ki bi, pod zelo ostrimi pogoji, omogočale izvedbo nekaterih študijskih programov v tujem jeziku. Da nekdanje ministrice za kulturo, ki je celotni radijski sceni v goltanec zatlačila spremenjene kvote slovenske glasbe, sploh ne omenjamo.

In ko se zdi, da globlje že ne more, Snoj zapluži v resne nacionalistične vode, kjer začne opletati z jezikom kot bistvom narodove samobitnosti, ki da je bil temelj naše pravice do odcepitve. Še dobro, da je človek zaposlen na Sazuju, in ne na zunanjem ministrstvu, saj je na tej točki skozi okno vrgel celotno slovensko argumentacijo o razpadu Jugoslavije in nasledstvu, ki iz tega sledi.

Iz njegovih nebuloz je še razbrati, da je bil razlog za vojne na Balkanu preveliko mešanje jezikov, da nobena oblast po osamosvojitvi ni delala v dobro slovenščine in da naj se končno opredelijo, ali so za slovenščino ali proti njej. Kot da ta narod ni že dovolj razdeljen.

Kar nas končno pripelje do registrskih tablic, kjer kmalu postane jasno, da je tema dr. Snoju ljuba in da se je nanjo posebej pripravil. Po njegovem štetju je namreč kar tretjina črkovnih kombinacij na slovenskih registrskih tablicah takšna, da predstavlja oznako katerega od mest iz nekdanje Jugoslavije. BG za Beograd, ZG za Zagreb, SA za Sarajevo in v tem smislu dalje. Skratka, gre za nedomoljubnost in protidržavnost najbolj zavržne sorte.

Dr. Snoju, ki je vmes šaljivo pripomnil, da bi lahko kombinacijo črk DR na tablici imel zgolj doktor (doktor česa? Medicine? Morda slavistike? Človek se šali, razumete?), moramo žal sporočiti, da se je uštel. Ne zgolj trideset, kar sto (s številko: 100) odstotkov vseh slovenskih registrskih tablic vsebuje črkovno kombinacijo, ki predstavlja oznako za kraj z območja nekdanje Jugoslavije. Ljubljana, Koper, Maribor, Kranj in vsi preostali kraji so bili namreč prav tako v bivši Jugi. Smola.

Kar se izganjanja neželenih kombinacij tiče, pa zgolj tole: res je, da nekatere države prepovedujejo določene kombinacije črk in številk. A te se nanašajo na njihovo lastno zgodovino, ne na manjvrednostni kompleks v odnosu do drugih držav in narodov. Konkretno, Avstrija in Nemčija ne izdajata tablic, kjer bi se kombinacija lahko brala kot poklon nacizmu. Pri nas pa bi kak navdušen izganjalec komunizma Snojevo idejo lahko vzel zares in poskušal prepovedati črkovno kombinacijo KP. Ker − Komunistična partija.

Slovenščina je vrednota, ki nima cene, čeprav zahteva nekaj truda. S tem stavkom akademika Snoja se kaže strinjati. A izživljati se nad ljudmi in podjetji, ki želijo svoje delo in izdelke predstaviti domači in tuji javnosti, ni lepo. Poleg tega bi bilo sila domoljubno, če bi gospod lastnemu narodu malo bolj zaupal. Ta se bo namreč vedno zganil takoj, ko bo kdo slovenščino preveč maličil. To so pred kratkim izkusili pri največjem trgovcu, kjer so se kaj hitro opravičili ter popravili napako.

Če pa je akademiku Snoju v življenju preveč dolgčas, lahko vrednote slovenščine še vedno začne pro bono uveljavljati pri polpismenih poslancih. Kar se zdravorazumske rabe slovenščine v javnosti tiče, mu dela tam ne bo zmanjkalo.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.