Tiskane izdaje
Le redka ekonomska dela so v zadnjem obdobju dvignila toliko prahu kot Kapital v enaindvajsetem stoletju Thomasa Pikettyja, v katerem je 43-letni francoski ekonomist leta 2013 predvideval, da kapital prinaša več dobičkov kot gospodarska rast in s tem še povečuje neenakost med lastniki premoženja ter tistimi, ki živijo od svojega dela. Avtor zdaj verjame, da so njegovi zaključki morda res veljali za čas pred prvo svetovno vojno, ne pa tudi za stoletje po njej.
Pri razpravah o družbeni neenakosti ne gre za obskurne prepire med učenjaki, ampak za bistvene dileme sodobnega gospodarskega in političnega razvoja. Če tako imenovani liberalni kapitalizem le še povečuje razlike, morajo demokratične države te odpravljati s prerazporeditvijo premoženja, je prej zahteval tudi Piketty, še bolj odločno pa mnogi tako imenovani neokeynesjanski ekonomisti, med njimi morda najbolj vidno princetonski profesor in Nobelov nagrajenec Paul Krugman.
Zdaj sam Piketty poudarja, da številni zaključki ne ustrezajo njegovim tezam, potem ko so razni drugi ekonomisti javno podvomili o podatkih, na katerih so te temeljile.» 'R›g' ne vidim kot edino ali celo najpomembnejše merilo za spremembe v dohodku in bogastvu dvajsetega stoletja ali za napovedovanje neenakosti v enaindvajsetem stoletju,« piše v članku O kapitalu v enaindvajsetem stoletju, ki ga je že pred majsko objavo v reviji American Economic Review mogoče prebrati na svetovnem spletu. »R« je oznaka za dobičke iz kapitala in »g« za gospodarsko rast.
Thomas Piketty zdaj pri analiziranju bogastva razmišlja o takšnih dejavnikih, kot je število otrok v družinah, nagnjenost k varčevanju ali sposobnost investiranja, ter pravi, da njegova formula ne more razložiti niti razlik med dohodki zaposlenih, ampak je treba pri tem upoštevati ponudbo in povpraševanje ter izobrazbo. »Neenakost bogastva je danes veliko manj ekstremna kot pred stoletjem,« zaključuje ter dodaja, da bodo tudi v prihodnosti nanjo bolj kot karkoli drugega vplivali politični pretresi in gospodarski ter tehnološki razvoj.
Če se sam Piketty pridružuje ekonomistom, ki so kritizirali njegove nekdanje zaključke o vse večji neenakosti v sodobnih razvitih družbah, pa to ne pomeni, da ni boj proti njej enako nujen kot prej, le da mora temeljiti na predpostavkah, ki ustrezajo empiričnim dejstvom. »Kapitalizem ali natančneje sistem svobodnih trgov je najučinkovitejši način za organiziranje proizvodnje in distribucije, kar jih je odkrilo človeštvo,« sta v delu Reševanje kapitalizma pred kapitalisti ugotavljala Raghuram Rajan in Luigi Zingales z Booth School of Business čikaške univerze. »Medtem ko so svobodni trgi in še posebej finančni odebelili ljudske denarnice, pa so našli presenetljivo malo poti v njihova srca in razum.« Če je »kreativno uničenje«, ki ga prinašajo svobodni trgi, še naprej »eliksir« za podjetniški sistem, pa so njegovi pretresi pogosto preveliki za tiste, ki veljajo za poražence razvoja in bi zato potrebovali dobro socialno mrežo.
Skrb za najbolj ranljive je zagotovo del tega boja, a tudi dobri pogoji za delo in napredovanje vseh, ki hočejo z lastnimi rokami in možgani izboljšati svoj položaj. Že zaradi hitrega tehnološkega razvoja bodo morale sodobne družbe razmisliti o nenehnem izobraževanju in izučevanju ter o primernih pogojih ustvarjanja za tiste, ki bi radi bolje poskrbeli zase. Rajan in Zingales pa poudarjata, da bi bilo treba prednosti svobodnih tržišč zavarovati tudi pred tistimi, ki so si z njimi že pridobili prednosti ter jih zdaj hočejo zavarovati za vsako ceno − tudi za ceno ekonomske svobode.
