Tiskane izdaje
Ko govorimo o rutinski operativnosti te vlade na področju zdravstva, je že zdaj jasno, da je beseda katastrofa premil izraz. Število strokovno nedopustnih dni čakanja na zdravniški pregled ali poseg je ta vlada v svojem mandatu tako povečala, da pojav ne zasluži le zgražanja, ampak tudi resno tožilsko obravnavo zaradi množičnega povzočanja zravstvenih okvar in smrti. Še huje pa je, da je bila stvar naklepna − sam dobro vem, da je imel predsednik vlade ob njenem sestavljanju na voljo nekaj izjemno operativnih, strokovnih in preizkušenih direktorjev velikih bolnišnic, ki bi od prvega dne začeli učinkovito reševati nedopustno zdravstveno škodo slovenskim bolnikom zaradi odlaganja pregledov in posegov. Vendar so imeli ljudje, ki so nekaj vedeli in bili operativno zmožni voditi zdravstvo, tudi svoje realistične zahteve do finančnega ministra. Zato je predsednik namesto resnega operativca, ki bi skrbel za bolnike, očitno sklenil zaposliti nekoga, ki bi bil, bog ve zakaj, pripravljen štiri leta zadrževati bolnike v čakalnicah, da je finančni minister lahko financiral banke namesto nujnega zdravljenja slovenskih državljanov. Zelo mi je žal, da moram napisati tako grob stavek, ampak ko človek pogleda zadevo od zunaj in sešteje ena in ena, je težko narediti drugačen zaključek. Na koncu največ povedo številke.
V uteho držvljanom se je ta čas vrtela nizkoproračunska predstava o načrtovanju zdravstvene reforme. Namesto rutinske in učinkovite operative, ki je prva dolžnost vlade do državljanov, si zdaj ta vlada prizadeva v svojih zadnjih izdihljajih pred volilno kampanijo poslati v parlament zakon, ki naj bi ga v celoti uresničevala in financirala naslednja vlada. Od silne napovedovane skrbi za zdravje državljanov se bo v mandatu te vlade uresničila le skrb za volilno kampanjo. Karkoli »reformnega« bo namreč že sprejeto v zadnjem parlamentarnem letu, bodo iz mandata te vlade ostale predvsem nedopustne številke o dnevih, meseci in letih čakajočih bolnikov, ki kljub zagotovljeni pravici do zdravstvene oskrbe in svojem rednem plačevanju zanjo niso bili deležni pravočasnega zdravljenja.
Donaldov prst in zdravstvena reforma
In če se zdaj lotim še manj bistvenega za zdravstveno oceno dela te vlade − pripravo »zdravstvene reforme«, moram na žalost ugotoviti, da tudi dobrim popravkom dosedanje zdravstvene zakonodaje (o reformi je čisto pretirano govoriti) ne kaže dobro, in to po izključni krivdi ministrstva za zdravje. Zaradi nedopustnega zavlačevanja priprave (popravkov) zakonov ne bo časa, da bi ta vlada vsebino novih zakonov v praksi predstavila ljudem tako, da bi jo prepoznali kot relevantno. In bi jo bili kot civilna družba pripravljeni braniti, če bo po volitvah nova vlada hotela proti reformi uporabiti slavni Donaldov prst in jo − izklopiti. Povrhu vsega pa se je tudi vladna ekipa za komuniciranje o zdravstvenih zakonih izkazala kot povsem neoperativna in brezidejna. Komunikacija z javnostjo o reformi mora vsebovati vrsto konkretnih primerov bolnikov in zdravljenj, ki se zdaj v sistemu zatikajo, po novem pa bodo učinkoviteje razrešeni. Z opisom mehanizmov, zakaj bo to bolj učinkovito. Zdaj pa, povsem nasprotno, v javnosti prevladujejo opisi, kako bo nova zakonodaja težave bolnikov še povečala. Številni zakonski členi s svojo nejasnostno pač spodbujajo takšne razlage. Ministrstvo pa je na vse to brez odziva in predvsem brez praktičnih primerov in opisov, zakaj bo bolnikom v resnici lažje in boljše!
Zakaj na primer nihče od ministrstva javnosti ne pojasni, kaj pomeni, da si bo moral človek sam plačevati celotne nadstandardne storitve, vključno z zapleti, ki bi ob njih nastale? Kaj bo s človekom, ki bo želel imeti nekoliko boljšo kolensko ali kolčno protezo (ker se morda več ukvarja s športom)? Bo moral res, kot se lahko sklepa iz zakona, plačati celotno operacijo z zapleti vred, čeprav je vseskozi plačeval obvezno zavarovanje? Zakaj ne bi plačal le razlike v ceni med predpisanim standardom in njegovo »grešno« željo? In plačilo poroda v vodi − sodeč po napisanem v zakonu bo morala porodnica, ki si bo »izmišljala po svojih željah«, plačati celoten porod s komplikacijami vred, čeprav bi po pameti zadoščala le dodatna vstopnica za bazen. In kaj bo s komplikacijami po »nadstandardnih« posegih na krčnih žilah? Je res tako grešno, da si človek zaželi, kar ni napisano v zavarovalniškem seznamu zdravljenj in posegov? Zakon bo, sodeč po napisanem, paciente spravljal v neverjetne stiske z grožnjo, da se bodo kljub zavarovanju znašli izločeni iz sistema, če bodo le pomislili na posege, ki so zunaj predpisanih v sistemu, in če ne bodo pridno počakali, da v sistemu in samo v sistemu pridejo na vrsto. Uniformiranost bo postala najvišja zakonska obveza.
Če pa bo človek kljub vsemu odšel na poseg po svojih »nadstandardnih željah«, bo moral v primeru zapletov lagati, saj ga bo sistem sicer izvrgel. Človek, ki se mu bo zapletel poseg na krčnih žilah, bo moral zato v strahu pred bankrotom zaradi zdravljenja posledic operacije lagati in prikrivati zdravljenje. Izmisliti si bo moral zgodbo o kakšni tetovaži, ki ni zdravljenje, in zato njene komplikacije najbrž ne bodo izločene iz pravic po ZZVZZ.
Zaradi takih in podobnih nejasnosti je skrajni čas, da se ministrstvo za zdravje zave svoje dolžnosti do pojasnjevanja vsega, kar se bo z bolniki konkretno dogajalo, če bodo sprejeti popravljeni zavarovalniški zakoni. Če ministrstvo za zdravje ne bo takoj začelo v najširših medijih pojasnjevati vsebine novih zakonov s konkratnimi primeri bolnikov, bo na koncu vseeno, ali bo parlament novo zdravstveno zakonodajo sprejel ali ne. Ljudje jo bodo v vsakem primeru prepoznavali kot tako omejujočo, birokratsko in nasilno, da bo nova vlada po volitvah z lahkoto uporabila Donaldov prst in v enem samem parlamentarnem mesecu preklicala vse, o čemer je ta vlada v zvezi z zdravstvom govorila ves mandat. Ki bo s tem, kar se zdravstva tiče, iz temnega odtenka sive postal popolna, grobna črnina.
***
prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
