Tiskane izdaje
Vekati nad krutostjo sveta in nenasitnim pohlepom ljudi, ki ga naseljujejo, je sicer prijetno, a hkrati precej nesmiselno in problematično početje. Nesmiselno zato, ker je jalovo in prazno, problematično pa zato, ker se po tej poti pisec hote ali nehote izvzema iz občega stanja duha, ki ga kritizira, in s tem sebe izpostavlja kot nekakšen unikum, kot nekoga, ki se zaveda vseh težav, ki tarejo človeštvo, in je ravno zato nad njimi. Oba sva, vsak na svoj način, nagnjena k temu početju, česar nama glede na prevladujočo držo tistih, ki si jemljemo pravico komentirati svet okoli sebe, niti ne gre zameriti, sva pač precej tipična predstavnika svoje vrste. Ravno zato bi rad najino pisanje za zaključek zastavil malo drugače. Vsaj potrudil se bom, da mi to uspe.
Vprašanje toskanskega in najinega psevdofašizma ni sistemsko, sistem je pač tak, kot je, in podvrženi smo mu vsi. Ne glede na naš pohlep na eni ali altruistično predanost drugemu na drugi strani se vprašanje »Koliko?« prej ali slej pojavi in vsi hočemo odgovor nanj. In tudi v zgodbi toskanske urejenosti prostora ter izjemno rigoroznih pravil, ki segajo vse tja do velikosti in barve skrilavcev na strehah hiš, je poleg odnosa do dediščine in očitno močnega javnega konsenza glede njene dragocenosti v končni fazi ključen dejavnik vendarle posel. Na kratko: izplača se jim! Izplača se jim prepovedovati jumbo plakate, pošiljati inšpekcije nad tiste, ki obnavljajo stare stavbe ter tiste, ki gradijo nove, in jim najedati ter pisati kazni, dokler ni vse v skladu z noro zateženim, napol fašistoidnim zakonom, ki med drugim pravi, da so lahko zgoraj omenjeni skrilavci le točno predpisanih barv. Izplača se jim, ker ljudje z vsega sveta prihajajo te skrilavce gledat. In ko se vrnejo domov, o teh istih skrilavcih govorijo drugim in ti drugi govorijo tretjim in tako naprej in tako dalje. In vsi, prvi, drugi, tretji, četrti in peti, prihajajo v Toskano občudovat skrilavce in zapravljat denar.
Pred desetimi leti sem stanoval na Wolfovi ulici v strogem centru Ljubljane in ob poletnih večerih je zvočno kuliso mojega prebivanja v srčiki prestolnice bistveno sooblikoval lokal ob Tromostovju. Pozabil sem, kako se je imenoval takrat, ne vem niti, kako se imenuje danes, se je pa v času od takrat do zdaj njegova glasbena podoba bistveno spremenila. Če danes omenjeni lokal funkcionira kot celoletni podaljšek duha novoletnega središča mesta, personificiranega v liku in delu Tanje Žagar, se je takrat iz zvočnikov pod mojim oknom redno, večkrat na teden razlegal prijeten jazz, v živo. Pa ni bilo vedno vrhunsko, da ne bo pomote, ničesar ne idealiziram, dejstvo pa je, da si lahko na glavnem trgu glavnega mesta neke evropske države ob poletnih večerih precej pogosto poslušal jazzovske koncerte, česar nisem doživel nikjer drugje. Takrat sem bil na Ljubljano in na dejstvo, da ji pripadam, naravnost ponosen. In lokal je bil poln, se pravi da se jim je splačalo.
Prejšnji teden sem v oddaji med drugimi gostil Aleša Vodopivca, ki je, sicer govoreč o arhitekturni dediščini in njenih poslovnih vidikih, uporabil izvrstno prispodobo z vinom. Dejal je, da morajo tudi dandanašnji vinarji, ko so na voljo vina z vseh koncev sveta, svojega, če ga želijo prodati, opremiti z zgodbo. Ker nikoli ne prodajaš samo izdelka, prodajaš zgodbo, zgodba pa je lahko takšna ali drugačna, bolj ali manj izvirna, tako kot je lahko poslovni načrt kratkoročen in usmerjen v instant zaslužek ali pa si za cilj postavlja nekaj, kar sega onkraj trenutne zadovoljitve in s tem profit na dolgi rok. In tu je ogromno prostora za ustvarjalnost in vizionarstvo, če ju seveda premoreš, pri naših »gospodarjih« in poslovnežih pa si žal premnogokrat postavljam zelo preprosto vprašanje: Si ti ljudje v resnici sploh postavljajo izive? Si dejansko želijo doseči nekaj več, razmišljajo daleč vnaprej? Pa da ne bo pomote, nič nimam proti novim mostovom in svežim tlakovcem, ampak vse to brez vsebine ni vredno nič. Brez dobre zgodbe ne obstaja.
Za konec? Bodi dobro, dragi kolega. In srečno krmari dalje. Se vidiva.
***
Boštjan Narat in Miha Šalehar sta si dopisovala vsako sredo ob 12. uri.
Njuno e-pisemsko korespondenco pa si lahko preberete tudi v dosjeju.
