Tiskane izdaje
Nisem prvič povabljena na gostovanje našega gledališča v tujini, nisem prvič ganjena, ko vidim, kako dobri smo za razvajene oči in ušesa tujcev, toda česa takega, kot je enomesečna turneja po Japonski, nisem doživela, in najverjetneje nikoli ne bom. Patetika je na mestu, ker je opera, poleg lepote, vrhunskosti glasbe, virtuoznosti glasbenikov, igre, plesa, scene in režije, tudi patos.
Čez petdeset članov orkestra, 52 članov zbora, osem baletnikov, štiri različne zasedbe opernih solistov ... 160 odtenkov Japonske, kot je rekel mojster ceremonije (predstavnik za stike z javnostjo Alan Kavčič). Kolikor ljudi v tem organizmu, toliko obrazov Japonske. Nekaj statistike za uverturo:
Osemnajst triurnih predstav v petnajstih različnih mestih, Nerima, Omiya, Tokio, Jokosuka, Musashino, Nagoja, Osaka, Kobe, Kazanawa, Kofu, Maebashi, Niigat, Mito, Hachioji ... Morda trije prosti dnevi, vse drugo je rollercoaster, vsak dan predstava, včasih dve zapored; vsak dan v drugi prestižni koncertni dvorani, skupna jim je velikost (2500 sedežev) in arhitektura, ki jemlje dih.
Vsak dan se premikam z reko ljudi, ki bodo zvečer ob pol sedmih stopili na oder ali v orkestrsko ‘luknjo' pod njim, da dvatisočglavemu občinstvu (včasih jih je tudi petsto več) omogočijo ultimativno izkušnjo, dozo vrhunske glasbe, emocij, mojstrskih interpretacij, zborovskega petja, plesa.
160 ljudi s svojo prtljago, s svojimi strahovi in problemi, s svojimi čustvi, z vsemi odtenki njihovih osebnih zgodb in dram se premika po japonskih mestih, kot uigran stroj, da bi potem zvečer, na mig dirigentove palice, vzpostavili čarovnijo in se zlili v en sam organizem, s svojo lastno inteligenco, in dvatisočglavemu občinstvu prenesli sporočilo, ki ga je pred toliko leti napisal Verdi.
Šele ko sem tukaj, dojemam, kaj pravzaprav pomeni, da razmeroma majhno gledališče iz Slovenije, iz Maribora, v vrhunskosti dosega standarde velikih opernih hiš in navduši razvajeno japonsko občinstvo in njihove kritike.
Zakaj ne bi začela s trenutkom, ko mimo nas, čakajočih na postaji, pridrvi najhitrejši vlak, bela kača Shikansen, ne da bi se ustavil, s 370 kilometri na uro, kot uresničitev Fritzevega Metropolisa. Hitrost. Skoraj vsem 160 članom ansambla SNG Opere in Baleta Maribor nehote uide vzdih, ki je slišati kot krik. Naslednji vlak je naš. Z njim se bomo iz Osake odpeljali v Fukuoko.
Kako urediti vtise, ko si še sredi zgodbe, ko si še na drvečem vlaku, je podobno nemogoča misija kot urediti spomine, kadar živiš na visoki napetosti.
Postajam tisto, kar se mi je vedno zdelo smešno, japonski turisti v Evropi: fotografiram, zapisujem, brez premisleka, mrzlično, obsesivno kompulzivno, da ne pozabim, da ne bi podoba, čustvo zdrvelo mimo mene. Ernest Hemingway je rekel, da si nikoli ni delal beležk, ker vsi vtisi, podobe in spominski vozli pridejo na plan med pisanjem, takrat, ko jih potrebuješ. Morda bi morala poskusiti tako. Za zdaj se zdi nemogoče.
Kaj naj torej vzamem s seboj? Solze Marie Grazie, sopranistke, soproge tenorja Mira Solmana, ki jo je ganil možev duet s Kristino Kolar (Aido) v zadnjem objemu pred smrtjo, da v zaodrju ne more nehati hlipati. Morda glas Marie Guleghine, ki kot kristal zareže prek visokega c, morda strastna interpretacija brazilskega baritonista Davida Marcondesa, morda bolečina obeh zavrnjenih egiptovskih princes Guadalupe Barrientos in Irene Petkove, morda trenutek na tokijski Shibuyi, ki vsak dan pogoltne in izvrže tri milijone ljudi, reka, ki se usuje na vseh štirih prehodih postaje, sintetična glasba iz igralnic, kakofonija zvokov, zaradi katerih se gledališče zdi kot zadnje zatočišče; orjaški zasloni na pročeljih stolpnic, reklame, bobnenje mesta pod sabo, občutek samosti med dvanajstimi miljoni. Morda trop Batmanov, v katere trčim na ulici v Tokiu, spidermani, kostumirane gejše, frfotanje Lolit v krilcih, ki komaj pokrivajo čipkaste spodnje hlačke z medvedki v rokah na ulicah Nagoje, kopije Eifflovega stolpa in holivudskega Walk of Fame, ali šolarke z najkrajšimi karirastimi krilci, nogavičkami in kolidžkami v Osaki.
Hitri prsti mojstra, ki pripravlja suši in sašimi pred mojimi očmi, en grižljaj, vsak kos je en grižljaj, me poduči, tako sem ga naredil, en sam grižljaj in štirje okusi.
Moji možgani žarijo od vtisov.
Pravzaprav se vseh mojih osem dni, iztrganih iz enomesečne japonske turneje, zdi kot vožnja z Shikansejem. Mimo mene bežijo bizarne podobe japonskih subkultur in njihovih imidžev v prevelikih čevljih, riževa polja, reke, ki jim ne poznam imena, stavbe, letovišča, mesta, električni drogovi, ena sama katedrala, budistični templji, gora Fuji. Mimo mene bežijo predstave Aide, zdi se, da trajajo večno, da se z glasbo velikega mojstra dotikajo še neraziskanih hodnikov v nas, in hkrati drvijo mimo mene kot čustveni koncentrati velikih strasti, ki jim sledijo dvanajstminutni aplavzi, stoječe ovacije, solze, vrste čakajočih na avtogram opernih solistov, zadovoljni nasmešek dirigenta Francesca Rose po predstavi, zaradi katerega ga orkester še bolj ljubi. Morda je na prvih klinih lestvice vtisov veličastna arhitektura koncertnih dvoran; lahko bi ji napisala visoko pesem, kot nekakšne katedrale umetnosti se dvigujejo visoko k nekemu drugemu bogu, ki mu je bliže strast kot trpljenje.
Moji možgani so vznemirjeni, potrebujejo premor. Ni premora. Ne za soliste, ne za glasbenike, ne za dirigenta, vsi drvijo naprej, vsak s svojo zgodbo, v zaodrju se dogajajo nove drame in jaz poslušam, predelujem in upam, da jih bom nekoč lahko izpisala. Morda v naslednjem pismu iz Japonske, morda kje drugje, morda zares nikoli.
