Epopeja izraelskega žvižgača

Mordechai Vanunu je od leta 1987 vsakič nominiran za Nobelovo nagrado za mir.
Objavljeno
18. januar 2018 13.14
Ahmed Pašić
Ahmed Pašić
Čeprav se njegova agonija vleče že več kot 31 let, in to samo zato, ker je povedal resnico, o njem skoraj nikoli ne boste zasledili nič v večjih in bolj znanih medijih. Leta 2001 sem diplomiral iz komunikologije in že tri desetletja poglobljeno spremljam delovanje množičnih medijev in vendar tega možakarja nikoli in nikjer nisem videl v slovenskih dnevnih novicah.

Mordechai Vanunu se je rodil 14. oktobra 1954 v Marakešu (Maroko) v družini ortodoksnih Judov. Oče je imel prodajalno z živili, mama je bila gospodinja. Zaradi vedno večjih napetosti na Bližnjem vzhodu med Izraelci in Arabci v 60. letih se je protijudovska atmosfera stopnjevala tudi v Maroku, zato se je družina leta 1963 preselila v Izrael.

Mordechai je tam začel hoditi v versko šolo, vendar je kasneje pokazal interes za druge predmete, zato se je na vse načine želel vpisati na študij fizike na univerzi v Tel Avivu, kar mu je na koncu tudi uspelo. Izpiti mu niso šli najbolje od rok, zato je študij opustil in si raje poiskal službo. Leta 1976 mu je uspelo dobiti delo v jedrskem raziskovalnem centru Dimona, kjer je bil tako vesten delavec, da si je zelo kmalu lahko privoščil avtomobil in stacionarni telefon, kar je bilo v tistih letih pravo razkošje.

Užival je v službi in življenju. Na potovanjih po Evropi je spoznal, da se tam ljudje v primerjavi z njegovo deželo svobodno gibljejo, ter sklenil številna nova poznanstva, kar je močno vplivalo nanj in njegovo razmišljanje. Po vrnitvi domov je začel zagovarjati enakopravnost arabskih Izraelcev z Judi, kmalu pa ga je začelo motiti še marsikaj drugega v družbi. Evropski Judje so imeli po njegovem mnenju vzvišen odnos do Judov iz severne Afrike in z Bližnjega vzhoda, kar je pri njem vzbudilo splošen odpor do izraelske države. Zaradi svojih stališč so ga na delovnem mestu nekajkrat zaslišali in leta 1985 je tudi izgubil službo, vendar se je s pomočjo sindikata vrnil.

Prelomnico v njegovem življenju je predstavljal trenutek, ko je v strogo zavarovan jedrski kompleks pretihotapil fotoaparat, s katerim je na skrivaj posnel 57 fotografij. Še istega leta je zaradi pritiskov na delovnem mestu dal odpoved in se spet odpravil v svet.

Po obdobju potovanj se je ustalil v Sydneyju, kjer je začel delati kot taksist. V istem obdobju je srečal kolumbijskega novinarja Oscarja Guerrero. Postala sta dobra prijatelja in Vanunu mu je zaupal svojo skrivnost o izraelskem jedrskem orožju ter podatek, da ima tudi fotografije. Guerrero ga je začel prepričevati, naj zgodbo proda tabloidom, in stopila sta v stik z angleškim časopisom Sunday Times. Odletela sta v London in začel se je pogovor z novinarji, ki so bili na začetku skeptični, saj Izrael nikoli ni uradno priznal, da ima atomske bombe. Če bi namreč priznal, da ima orožje za množično uničevanje, mu ZDA po ameriškem zakonu ne bi smele več pošiljati vojaške pomoči.

Vanunu je britanskim novinarjem dal vse fotografije ter jim zaupal, da ima Izrael vsaj sto do 150 jedrskih konic. Medtem ko so trajali pogovori in je bil članek šele v nastajanju, je informacija o Mordechaijevem početju prišla do izraelske vlade, ki se je takoj lotila priprav za ugrabitev bivšega uslužbenca. Ker si niso upali izvesti ugrabitve na britanskih tleh, so 30. septembra 1986 s pomočjo lepe agentke Mordechaija zvabili v Rim, kjer ga je v hotelski sobi pričakala večja skupina Mossadovih agentov. Hitro so ga obvladali in mu v telo vbrizgali snov, ki ga je ohromila, ga odpeljali do bližnjega pristanišča in ga z ladjo odpeljali v Izrael.

Nekaj tednov kasneje je Izrael javno priznal, da je Vanunu v njihovem zaporu. Sojenje se je dogajalo za zaprtimi vrati in sodili so mu za izdajo državne skrivnosti. 28. marca 1988 so ga obsodili na 18 let zapora, od katerih je 11 let preživel v strogi samici. Tudi v zaporu je nadaljeval svoj boj, njegov odvetnik pa je izjavil, da »tako vztrajnega in predanega človeka še ni srečal«.

Na prostost so ga izpustili 21. aprila 2004, vendar to še ni pomenilo, da je postal svoboden človek. Zapor z zidovi je nadomestil zapor brez zidov. Prepovedali so mu odhod v tujino in kakršne koli stike s tujci, zlasti novinarji. Vsakršen obisk drugih držav, tudi okupiranega palestinskega ozemlja, bi ga lahko znova vrnil v zapor. Vseskozi je pod strogim nadzorom. Kadar koli se pogovarja s tujci, mu grozi aretacija, včasih zaradi pogovora z njimi konča v zaporu za nekaj mesecev. Pogosto mu zaplenijo računalnik in telefon. Kljub vsem pritiskom javno zagovarja nastanek palestinske države in strog nadzor jedrskega orožja po svetu.

Vse njegove prošnje za ukinitev izraelskega državljanstva so bile doslej zavrnjene. Tudi ko je zaprosil za politični azil v številnih državah (na Norveškem, Švedskem, Danskem in v Kanadi), ki so na splošno znane kot liberalne, so ga vsakič zavrnili. Od leta 1987 je vsakokrat nominiran tudi za Nobelovo nagrado za mir.

In medtem ko ZDA izvajajo pritisk na Iran zaradi jedrskega programa, hkrati pa imamo celo vrsto držav po svetu, ki aktivno sodelujejo pri sprožanju konfliktov po svetu, nadzora nad njihovim jedrskim orožjem pa ni, Mordechai Vanunu še vedno čaka na svojo popolno svobodo.