»Hojlaš« in »ojlaš«, oni pa buljijo vate kot tele v nova vrata

O (ne)kulturi pozdravljanja kolesarjev: Pozdrav ni več in? Japajade! So vrednote, ki jih imaš ali pa nimaš.

Objavljeno
13. marec 2017 13.51
Špela Prelc
Špela Prelc

Podeželske asfaltirane ceste so preplavili kolesarji, množica njih je še en dokaz več, da je kolesarska zavest Slovencev vsako leto večja. Toda žalostno dejstvo je, da številnim rekreativnim kolesarjem primanjkuje osnovnega kolesarskega bontona. Na kaj ciljam? Že pred časom me je začelo motiti pozdravljanje med kolesarjenjem. Neodzdravljanje, pravzaprav.

»Hojlam« in »oljam«, odzdrava pa večinoma ne dočakam. Srečam jih petnajst, odzdravi jih manj kot četrtina. In se vprašaš, kaj je tu narobe. So za trapasto bolščanje in umik pogleda krive še nekoliko nižje temperature, ki pripomorejo k zategnjenim ustnicam in otrplim udom, ki se ne premaknejo od krmila? Ženske na kolesu tudi že dolgo nismo redkost, še več, na asfaltnih cestah naše kurje dežele nas je z vsako novo kolesarsko sezono več. Pa vendar si upam trditi, da še zdaleč nisem edina, ki meni, da so naslednji prizori prepogosti.

Na čudovit pomladanski popoldan hitiš iz službe, da izkoristiš preostanek dneva v naravi. Končno se usedeš na specialko, da iz glave »spucaš svinjarijo«, ki se ti je nabrala čez dan, in za uro ali dve ubežiš noremu vsakdanu. Kmalu, že po nekaj sto metrih v daljavi opaziš bližajočega se kolesarja, ki je po vsej verjetnosti na giru z enakimi nameni kot ti. Vidiš ga, kako ima pogled usmerjen proti tebi, pravzaprav že bolšči vate z očmi na pecljih, vmes pa mu seveda še čeljust pade do kolen. A ko je frajer na drugi strani ceste na taki razdalji, da je čas za tisti vljudnostni »olja, ciao ali hej«, zignorira tvojo pojavo in se obrne stran. Halo, kako prosim?

Če taki mandeljci ne vedo − kolesarji se med seboj pozdravljamo. Ne mislim na tiste kolesarje, ki se v urbanem okolju vsak dan prevažajo na delovna mesta, ampak o osebkih, ki svoje telo oblečejo v drage znamke kolesarskih oblačil in jih v naravnem okolju na asfaltnih cestah peljejo naokrog pokazat drugim. Tako kot se tudi motoristi, tovornakarji ali šoferji javnega potniškega prometa.

Ne, ne pričakujem poljuba roke, poklona, razgrnitve rdeče preproge ali galantnega dvigovanja klobuka oziroma čelade v tem primeru. Niti ne nujnega »živjo«, »oj«, »čao« ali »helou«, velja tudi neverbalna komunikacija − najsibo vsaj dvig roke, gesta z glavo, stik z očmi ali kimanje glave.

»Še pes zalaja, ko peljem mimo,« bentim vsakič znova, ko se kolesar takega kova odpelje mimo. Obstajajo tudi taki modeli, ki te mrko in neumno pogledajo, če jih pozdraviš. Prav vsi kolesarji smo na cesti enako ranljivi udeleženci prometa, ne razumem pa, zakaj se nekateri trudijo biti VIP. Morda zato, ker že šibajo po hribu navzdol, medtem ko jaz še »na škrge« rinem proti vrhu? Si mislijo, da so »kul« in nekaj več, ker so pred mano osvojili vrh?

Mar ni pozdravljanje lepa navada in osnova kulture vsakega človeka? S pozdravom nakažemo, da prihajamo naproti, da jih vidimo in navsezadnje, da spoštujemo »kolega«. Nikoli ne veš, kdaj boš na cesti potreboval pomoč, zato na cestah hierarhija ne bi smela obstajati, kolesarski klan pa bi se »moral imeti rad«.

Res da vsi kolesarimo zatopljeni v svoje misli in da se vsak na svoj način spopadamo z vsakodnevnimi težavami, kolesarski pobeg »jemljemo« namesto z receptom predpisanih antidepresivov in si z vrtenjem pedal ponovno napolnimo izpraznjene baterije ter zbistrimo misli. In ravno zato bi ob »prevetrenem podstrešju« od nasproti vozečih modelov pričakovala vsaj toliko bontona, da bi bili sposobni iz sebe iztisniti vsaj tisti »buhdej«.

Nas niso starši že od mladih nog najprej učili in v glavo vcepljali besede, kot so hvala, prosim, oprostite, izvolite in dober dan ter nasvidenje. Se te manire marsikomu na kolesu zdijo starokopitne? Gre razloge morebiti iskati v generaciji, ki je odraščala ob računalnikih in komunicira le še prek aplikacij in na tak način lažje naveže stike, kot da bi odzdravila na cesti. Dandanes so pač bolj aktualni »kudosi« ali »lajki« na stravi, sportstrackerju, cyclometru, facebooku in instagramu.

Digitalna tehnologija, ki naj bi nas združevala, nas tudi v rekreaciji vse bolj razdvaja in prispeva k vse slabši komunikaciji in vse večji apatičnosti ter posledično pomanjkanju medčloveških signalov, ki so del realnega sveta.
Prav nič narobe ne bi bilo, če bi poleg poslovnega, protokolarnega in »nevemkakšnegaše« protokola poznali in spoštovali tudi kolesarski bonton.

Že ptički na vejah čivkajo o zdravstvenih, okoljskih in družbenih koristih kolesarjenja, a da se z medsebojnim pozdravljanjem gradijo medčloveške vezi in s tem tudi prijaznejša družba, tega nekateri čedalje številnejši specialkarji ne vidijo.

Mar ni dan lepši, če se staremu fotru ali energije polnemu mladeniču na kolesu v pozdrav nasmeje nasproti vozeča bejba v pajkicah? Pozdrav je vendarle malenkost, pravzaprav kratek »božljaj«, ki naredi vožnjo s kolesom prijetnejšo in ti da vedeti, da na cesti nisi sam.