Tiskane izdaje
Janezu Adolfu Steinhauserju gre čast, da je kot prvi naš rojak stopil na ameriška tla. To je bilo davnega leta 1643, ko so po pomorskih zemljevidih še strašile bajeslovne pošasti iz morskih globin, ki žrejo ladje in pomorce. To je bil še čas, ko so čezmorske dežele obljubljale pogumnim svobodo in priložnost za nov začetek.
Janez je bil sicer jezuit in pravzaprav si je želel v Indijo, a tako je bilo takrat na splošno z ljudmi, ki niso strpeli železnega oklepa domače družbe sorodnikov, znancev in oblasti. Šli so, kamor je bilo pač mogoče, pa čeprav v jezuitski kuti. Raje pregnanec in izobčenec od domovine, a vsaj z upanjem, da se mu ne bo treba nikdar več vrniti, je zapisal Ljubljančan Janez ter odrinil na odprto morje. Nanj so se takrat podajali vsi, ki niso strpeli spon, ki so ljudstvo stiskale na kopnem. Morje je bilo nikogaršnji teritorij, ki so ga naseljevali avanturisti, izobčenci in razbojniki. Na njem je lahko poskusil srečo vsakdo, ki je imel dovolj poguma. Dve stoletji in pol za tem so Slovenci in drugi reveži čez to morje odhajali v Ameriko natlačeni kot sardine v trebuhih velikih čezocenskih parnikov. Gospodje, ki so si to lahko privoščili, so potovali v kabinah prvega razreda, z obilico svežega morskega zraka.
Včasih sta ljudi stiskala, vsaka s svoje strani, monarhična in katoliška gosposka, danes jih stiskata oblast in davkarija, ki hodita z roko v roki. Kdor ne plača davka, hitro spozna tudi oblast. A ni se mogoče obrniti ali napraviti koraka, da ne plačate davka, razen če ste bogati. In takšnih tudi v Sloveniji ni več malo. V 25 letih je bilo pokradenih in na zasebne račune prelitih dovolj milijard evrov, da smo tudi pregovorno egalitarni Slovenci dobili za vrat še svojo lastno bogatinsko kliko. Pri tem ne mislim na elitni klub stotih Slovencev, ki so ponosni, da so prišli na Managerjevo lestvico najbogatejših, ampak na kliko, ki svoje premoženje skriva po davčnih oazah.
Panamski in zdaj še rajski dokumenti kažejo, kako vešče znajo bogatini ustvarjati zakonske luknje za prečrpavanje kapitala, da ne plačajo davka. V tej družbi niso le ruski oligarhi ali tajkuni z zahodnega in vzhodnega Balkana, pač pa so se v njej znašli celo najuglednejši stebri družbe, kot sta britanska kraljica in irski dobrodelnež Bono, da o multinacionalkah, ki so kulturne institucije našega časa, kot je Apple, niti ne govorimo.
Izogibanje davkom je bilo od nekdaj del splošne izobrazbe bogatinov.
Vsi drugi, brez te izobrazbe in dobrih odvetnikov, smo primorani plačevati davke, dohodnino, takse, pristojbine ... in seveda kazni. Te so, smo že vedeli in se vedno znova pokaže, izumljene le za reveže. Ta teden smo v Delu lahko prebrali, da bo tisti, ki ga v Ljubljani zasačijo pri brskanju po smeteh, plačal 800 evrov globe. Če ga ujamejo v Mariboru in Kopru, bo kazen le 100 evrov. Vestni ljubljanski redarji so letos zgrabili že 36 kriminalnih, morda zaradi nizkih penzij celo profesionalnih brskalcev po smeteh. Kako so jih, reveže, oglobili, članek žal ne poroča, a težko si predstavljamo, kako bo nekdo, ki mora brskati po smeteh, lahko plačal še 800 evrov kazni.
Ob takšnih absurdih je nesramno bogatenje bogatih, ki se povrh vsega še izogibajo davkom in nadzorujejo banke, medtem pa imajo polna usta dobrodelnosti, še bolj nesramno. V davčnih oazah po svetu vsako leto ponikne nepredstavljivih 600 milijard evrov. Povsem normalno je, da tudi ljudstvo v senci takšnih nemoralnih in neetičnih zgledov išče zase košček svobode, prav tako kot so to počeli njihovi predniki, ko so se podajali na morje. Danes tudi na morju vladajo do potankosti izpiljeni zakoni in letalonosilke, več svobode je le še v globinah svetovnega medmrežja. Nič čudnega ni, da se tudi potomci Janeza Steinhauserja izmikajo davčnim pastem, tako da se podajo na širno morje alternativnih valut. Kriptovalute kot decentraliziran in demokratiziran sistem alternativnega denarja ponujajo za nekatere iluzijo enakopravnejšega sveta brez centralizirane svetovne nadvlade bank, za druge pa tudi enakopravnejše izogibanje davkom.
Seveda je treba za davke najprej zaslužiti, in popolnoma upravičena so opozorila, da bodo marsikomu na tem morju ladje prej potonile, kot da bi kaj zaslužil. Gotovo pa so opozorila bankirskih klik, da so kriptovalute le ničvredni biti, zelo ideološko obarvana. Marsikdo enako misli tudi o papirnatih valutah centralnih bank. Vzporedno s kriptovalutami se medtem razvijajo tudi elektronske denarnice, ki jih marsikje že integrirajo v obstoječe sisteme finančnih transakcij. V Rusiji obstaja anonimna elektronska denarnica QiWi, temelječa na isti tehnologiji verižnih blogov, ki podpira tudi kriptovalute in ki je že popolnoma integrirana s sistemom Visa.
Transfer Wise je iz startupa dveh Estoncev, ki sta delala v Londonu, postal milijardni posel s premikanjem denarja − po tarifah, ki so do osemkrat cenejše kot bančne − po vsem svetu. Edina valuta, ki sta se ji morala odreči, je − in to zaradi pritiskov bank − bitcoin. Ti pritiski kažejo, da kriptovalute za bankirje niso, kar nenehno ponavljajo, le ničvreden bit v internetnem morju, ampak grozeča nevarnost prostega pretoka vrednosti mimo njihovih lovk.
Nehvaležno je ugibanje, kaj bo prinesel razvoj digitalnih valut, a ena izmed možnosti je tudi demokratizacija upravljanja financ kot nosilk vrednosti, morda pa tudi demokratizacija sistemov izogibanja davkom, ki so za zdaj namenjeni le bogatim.
