Tiskane izdaje
Si predstavljate dr. Franceta Prešerna v današnjem času? Kakšen bi bil, kako bi se nosil in kaj bi počel? Bi bil reper, ki poje o socialnih krivicah, ali dostojanstven akademik, član uglednih ustanov? Bi ga njegova strast do pijače, kateri se je vdajal od mladih let, pripeljala na obrobje družbe? Da ne omenjamo njegove znane strasti do rosno mladih deklet, zaradi katere bi ga v današnjih časih hitro poslali sedet ...
Koliko ustvarjalne domišljije bi potreboval pisec, da bi človeka njegovega kova lahko prestavil v današnji čas? V resnici je takšna prestavitev nemogoča. Ljudje so bili nekoč drugačni in tudi družbe so imele drugačne prioritete in pravila. Navsezadnje, tudi mlada dekleta, za katerimi je tekal naš pesnik, so bila pred 200 leti pri 16 letih verjetno veliko bolj odrasla od današnjih srednješolk. Predvsem pa so ljudje sami še verjeli v božjo zapoved; zaupali so v njegovo pomoč in se bali njegove kazni. Ta vrhovna inštanca je odločala o človeških usodah, zato je bila tudi toleranca − in v glavnem tudi brezbrižnost − do teh usod toliko večja.
Tudi zato je bila genialnost, ki se je občasno utrnila v kakšnem umu ali srcu, imenovana kar božja iskra. Ko se je komu zaiskrilo, je ustvarjal, je menilo ljudstvo, po božjem navdihu. Bržkone so tako menili tudi avtorji sami; ustvarjali so glasbo, poezijo, likovno umetnost, karkoli, za posvetnega ali cerkvenega naročnika, brez pretenzij, da bi sami sebe imeli za nekaj posebnega, za genialca.
In tako je tudi iz našega pesnika vrela poezija, kakršne slovenski jezik do tedaj še ni okušal. Je pač rad pesnil. Morda je med študijem na Dunaju začel pesniti zato, da mu ne bi bilo treba domov pisariti dolgih pisem. Takšna je bila takrat navada, sorodniki ali prijatelji so si pisarili dolga pisma, trudili so se z lepo pisavo, za pisanje so uporabljali gosje pero in črnilo. To ni bilo preprosto opravilo: gosje pero je bilo treba za vsako besedo pomočiti v črnilo, od njega je rado kapljalo, papir je bil zelo vpojen in pisati je bilo treba podnevi.
France je bil priznano − že v osnovni šoli odličnjak − pameten; in tudi nadarjen. Namesto da bi se mučil z dolgimi pismi, je domačim sporočil: Se z bukvami usajam/ pa belim glavo - /pa zjala prodajam, pa gledam tako.
Za to, da je pisal poezijo, mu ni bilo treba obiskovati nobenih posebnih šol. Saj jih tudi ni bilo. Bili so le vzori, in stara grško-latinska kultura, do katere je gojil študent filozofije in prava veliko spoštovanje. Ni bilo niti hitrih tečajev kreativnega pisanja, še manj kakšnih tečajev splošne kreativnost. Ta je bila nekako sama po sebi razumljiva. Če je hotel mlad fant, kmečkega porekla, iz province doštudirati na Dunaju, je moral gotovo biti nadvse kreativen. A ta kreativnost bi bila zagotovo premalo za Poezije, ki so s svojo dotlej nevideno močjo bolj ali manj ljudskega jezika odločilno pripomogle k slovenski nacionalni stvari. Za kaj takšnega je bila potrebna genialnost; nekakšna božja iskra, ki je Prešernu dala moč, da je slovenski jezik prepoznal − predvsem pa uporabil − v povsem novi luči.
Genialnost je bila vedno − tako takrat kot danes − redka. Toda, če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, jo dandanes zaradi neštetih oblik izražanja ne le težje prepoznamo, pač pa jo, zaradi vse večjega konformizma, tudi vse težje priznamo. Ves svet danes govori o ustvarjalnosti, skoraj nihče več o genialnosti. Če poguglamo besedo ustvarjalnost − v slovenskem jeziku − dobimo neverjetnih 2.480.000 zadetkov, če pa v iskalnik vržemo besedo genialnost, nam bo google odgovoril s komaj 150.000 zadetki.
Seveda ne potrebujemo googlove pomoči, da ugotovimo, kako je danes kreativnost tista magična formula, na katero prisega svet. Delavnice ustvarjalnosti so v tem svetu velik poslovni hit. Nešteto jih je in vrstijo se druga za drugo. »Ustvarjajo« jih povprečneži, ljudje, ki so tako dobro usklajeni s svojim časom, da hitro odkrijejo novo tržno nišo. Nanje se prijavljajo povprečneži oziroma sleherniki, ker imamo prav vsi slabo vest, če nismo ustvarjalni. Vsaj tako nas prepričuje svet okoli nas; svet, v katerem na veliko prevladujejo ustvarjalci oziroma, kot je popularno reči, marketinški guruji. To so ljudje, ki so dovolj prebrisani, da znajo ustvarjati dobiček − zase, in se pri tem razodevajo skoraj kot duhovni vodje.
Tovrstna ustvarjalnost, takšna, ki zna skovati kar največ dobička, je najbolj zaželena osebna norma. Kdor želi biti ustvarjalen na drugih področjih, naj le izvoli, a samo do meje družbene konformnosti. Kar je več od tega, namreč ni več ustvarjalnost, žugajo s prsti varuhi družbenega miru, ampak je razdiralnost. Geniji, ki po definiciji presegajo povprečno družbeno kreativnost, individualci, ki se ne menijo za politično korektnost družbene konformnosti, so zato današnji družbi nevarni. Kdo ve, kakšne bi bile Prešernove poezije − za časa njegovega življenja tiskane v neverjetni nakladi 1400 izvodov − danes, predvsem pa, ali bi jih kdo sploh hotel opaziti?
