Iz-povedno: Gorje in športne statistike

Nekateri zapuščajo Brazilijo zadovoljni, drugi so razočarani, gotovo pa ni nikogar, ki bi bil nad igrami tako razočaran kot ostarela ženica, ki so jo pregnali z njenega praga.

Objavljeno
19. avgust 2016 11.57
Brane Maselj
Brane Maselj

Vprašanje ni zgolj simbolično, ampak povsem etično in moralno: Ali je prav, da oblasti s policijo in vojsko napadejo skromna prebivališča revežev, jih podrejo do tal, nove brezdomce pa razselijo bogve kam, zato da bodo lahko postavili poligone in bivališča za športnike? Čeprav gre res za športno smetano, morda najboljši del mladine vsega sveta, so ljudje, ki so jih morda sredi noči presenetili bagri in ob njih uniformirani zakrinkanci, zaradi te smetane ostali brez svojih bivališč in brez svojih sosedov, s katerimi so živeli, sicer skromno, a vendarle skupaj.

Takšni prizori so pogosta spremljava svetovnih megaspektaklov, kakršen so tudi olimpijske igre. Ponavaljajo se tudi v velikih mestih, kjer elite nenadoma ugotovijo, da so nekatere lokacije preveč vredne, da bi jih prepustile revežem, in si izmislijo že kakšen izgovor, da jih lahko izženejo ter se polastijo zemljišč. V nam bližnjem Beogradu so specialci spomladi v zavetju noči vdrli na območje Savamala in začeli rušiti skromna bivališča revežev, ker so si mestni veljaki izmislili grandiozen načrt − kateremu sicer večina Beograjčanov nasprotuje −, da bodo na obrežju Save postavili balkanski Dubaj.

V Riu je bil ta proces predstavljen − reče se mu gentrifikacija, nekateri pa mu po japijih pravijo tudi japifikacija − kot del priprav na letošnje olimpijske igre. V okviru teh priprav so lani po naročilu mestnih oblasti Ria z območja Barra de Tijuca izgnali 385 družin. Po 75 letih življenja v isti hiši je morala območje, na katerem še ta konec tedna poteka olimpijski veledogodek, zapustiti 88-letna Arlette Rosa José in se preseliti nekam daleč na obrobje mesta. Ker lastniški status tistih nekaj kvadratnih metrov, na katerih sta s hčerko preživeli skoraj vse življenje, ni legalno čisto jasen, je negotova tudi kompenzacija za odvzeto bivališče.

Ostarela gospa zdaj vse dneve presedi na kavču in neustavljivo joče, medtem ko čez nekoč njeno dvorišče grmijo težka kolesa avtobusov, ki povezujejo Barro de Tijuco z mednarodnim letališčem. Z njimi se proti domu odpravljajo športniki, ki so v zadnjih dneh dajali od sebe vse, da bi svoje štiriletno vztrajno in premočrtno naprezanje kronali s kakšno kolajno. Nekateri zapuščajo Brazilijo zadovoljni, drugi so razočarani, gotovo pa ni nikogar, ki bi bil nad igrami tako razočaran kot ostarela ženica, ki so jo pregnali z njenega praga. Razen teh 385 družin, ki so neposredno »ogrožale« olimpijske igre, so oblasti tako ali drugače od leta 2009 preselile kar 22.000 družin, nekatere tudi 60 kilometrov stran, je poročal Guardian, mestne oblasti pa to odločno zanikajo.

Da ni požrešen le kapitalistični, ampak tudi socialistični kapital, sem se lahko na lastne oči prepričal leta 2006 v Pekingu, ki se je takrat že mrzlično pripravljal na olimpijske igre 2008. Tako rekoč sredi dneva so začeli na robu cest nenadoma rasti visoki zidovi, ki so nekatere soseske razdelili na pol. Na gole opečne zidove so pritrdili še oglasne table in v takšnih potemkinovih vaseh skrili pogledom ubožne dele mesta, saj oblasti niso hotele, da jih svet ne vidi. A še slabše se je godilo prebivalcem nekaterih hutongov. To so območja tradicionalne pozidave, kjer si nizke hišice delijo stranske stene in imajo vrtički skupne ograje, vsi prebivalci pa se med seboj poznajo. V imenu napredka in olimpijskega duha so takrat zravnali z zemljo več hutongov, ki jih oblasti tudi sicer uspešno iztrebljajo, prebivalce, navajene svojega koščka neba in sosedov, s katerimi so na ulici srebali svoj vsakdanji čaj, pa so stlačili v betonske kolose. Najbrž ni treba posebej razlagati, da postanejo območja, ki ji oblasti tako izkrčijo in na novo pozidajo, nato tržno še kako zanimiva za bogatejši srednji sloj bodisi v Riu, bodisi v Beogradu, bodisi v Pekingu.

Olimpijsko gibanje tako poleg vrhunskih rezultatov in vrhunske športne in druge, tudi tehnološke opreme ter evforije milijardnega avditorija proizvaja tudi gorje, solze in obup tistih, ki se mu znajdejo pod kolesi. To gotovo ni prav. Mednarodni olimpijski komite si močno prizadeva gibanje, ki ga vodi, prikazati kot družbeno pozitivno in okoljsko vzdržno naravnano. Vendar za njim ostajajo sledi, ki poleg pogosto propadajočih olimpijskih objektov ali infrastrukture, razkrivajo tudi bolečine malih ljudi, katerih ne zajame nobena športna statistika.