Tiskane izdaje
Dajte no! Načeloma se sicer velja strinjati s profesorjem Bohancem, da so lobisti tako na eni kot na drugi strani, prav tako pa se odločno strinjam z naslovom, ki ga je dal svojemu odgovoru, to je Ne mešajmo tehnologije GSO in politike. Zakaj? Moji podatki namreč še naprej utemeljujo trditev, da so prav lobisti za tehnologije GSO tisti, ki oblegajo politike EU in torej, žal, mešajo tehnologijo s politiko. Poglejmo uradne podatke iz Bruslja (vir: Corporate EU Observatory), ki izvirajo iz nedavnega naskoka lobistov v obdobju, dokler je bil še aktualen TTIP. Mimogrede, TTIP je bil izjemna priložnost za vdor GSO v evropski prostor. Evidentiranih korporativnih lobistov je bilo kar 92 odstotkov, le štiri odstotke pa so predstavljali lobisti potrošniških organizacij, sindikatov in »poklicnih« okoljevarstvenih organizacij. Zgolj semenarske korporacije so imele več lobistov kot farmacevtska, kemična, avtomobilska in finančna industrija skupaj. Kdo torej vzdržuje dejansko razmerje moči?
Vendar kljub silnemu obleganju lobistov evropski politiki ne morejo mimo volje Evropejcev, ki v veliki večini zavračajo tehnologijo GSO. Le od tod izvira politično zavlačevanje sproščanja GSO v EU. Sicer pa navedeni GS-krompir amflora ni »obtičal« kar 13 let zaradi »zapletenih in zamudnih« postopkov, ampak preprosto zato, ker so ga potencialni kupci vnaprej bojkotirali. Zato je BASF, kljub silni propagandi, opustil prizadevanja za trženje amflore v EU in umaknil svoj oddelek za razvoj rastlin na varno v ZDA, kjer se počuti doma. Lahko bi rekli, da imata pisca prav, ko leto za letom opozarjata, kako zapeljana je javnost, da ne sprevidi dobrobiti biotehnologije, ki da želi s krasnimi novimi izdelki-pridelki rešiti svet. Navdušena sta, da lahko uživata − no, rada bi, a ne moreta −, ker je hudobna javnost proti paradižniku, ki je genetsko tako »utrgan«, da proizvaja vsaj 20-krat več encima resveratrola, kot ga najdemo v kozarcu rujnega vina.
Res sem laik, a vendar lahko berem, da je razvoj epigenetike že začel rušiti dogmo genskega determinizma, na kateri temelji logika izumljanja GSO, zato naj mi profesor Bohanec ne zameri, če mi zadošča resveratrol, ki ga zaužijem z mojim teranom; slovenskim, ne hrvaškim, ki je bil morda tudi zlobiran. O tem sicer ne vem nič, vem pa, da je trditev dr. Bohanca glede tržnih deležev agrokemičnih nadnacionalk − ti naj bi bili precej skromni v primerjavi s podjetji, ki tržijo avtomobile, programsko opremo in očala z blagovnimi znamkami − napačna. Moji podatki namreč govorijo v prid povsem drugačni resnici. Velikih šest (Dow, DuPont, Monsanto, Syngenta, BASF in Bayer) obvladuje 75 odstotkov agrokemičnega globalnega trga in 76 odstotkov trga pesticidov, trojica Dow, DuPont in Monsanto 53 odstotkov semen, zloglasni Monsanto pa sam kar 87 odstotkov trga z GSO. Predvidene »poroke« med največjimi pa prinašajo še dodatno tveganje za globalno prevlado le treh korporacij. Pot v prehranski totalitarizem korporacij je torej široko odprta.
Prof. Bohanec se pohvali, da je pri zasnovi njune dopolnjene knjige uporabljenih 411 virov, in ugovarjati toliko virom naenkrat ni preprosta − celo zame, mi polaska profesor − naloga. Ne pove pa, kar sem že prvič omenil, da vsi ti viri izvirajo iz plačane korporativne znanosti, ki seveda ne bo dokazovala nikakršnih tveganj GSO. V bistveno slabši finančni poziciji je neodvisna znanost, da ne navajam silnih pritiskov na raziskovalce, ki tvegajo, da jim blokirajo raziskave in objave, da jih kompromitirajo in jim s tem uničijo kariero. Primerov je mnogo in so znani. Kljub temu zgolj o zdravstvenih tveganjih glifosata obstaja 220 neodvisnih raziskav.
Pri nas pa toksikolog dr. Miran Brvar v brošuri zdravniškega društva Izpostavljenost pesticidom pri delu in doma (2015) celo navaja, da je namerno zaužitje pesticidov z glifosatom pogost način poskusa samomora. Po podatkih, ki jih navaja − in zagovarja − profesor Bohanec, je menda kuhinjska sol bolj toksična od glifosata (po povprečnih smrtnih dozah LD 50). Podvomiti o takšni trditvi je človeška in ustavna pravica vsakogar, toda dobronamerno sem pripravljen sprejeti rezultate takšne analize, če prof. dr. Bohanec sprejme moj predlog, in sicer da skupaj napraviva dolgoročni empirični eksperiment z dogovorjeno dnevno dozo vnosa teh substanc; jaz bom užival kuhinjsko sol, on pa glifosate. Po, denimo, petih letih se skupaj, upam, odpraviva na zdravniški pregled in primerjava − ter v prid znanstvene resnice − tudi objaviva najini diagnozi ...
***
Prikaz nasprotnega dejstva: O GSOjih - drugič.
No moram reči, da mi je šlo kar malo na smeh, ko so me kolegi opozorili, da je Delo ponovno objavilo v blogosferi članek g. Maslja s tematiko o GSOjih. Tokrat g. Maslja spet motijo lobisti. Pravi da so najštevilčnejši ravno tisti, ki propagirajo GSO, in vmes hitro omeni še propadli TTIP. Ta da je »je bil izjemna priložnost za vdor GSO v evropski prostor«. Moj komentar je kratek: če je v Bruslju res toliko lobistov, potem so skrajno neuspešni. Torej podjetja res na veliko mečejo denar skozi okno, saj v Evropi že 20 let ne pridelujemo nič drugega, kot le eno samo vrsto GSO koruze, vsi ostali dosežki so ne le na hladnem, recimo raje kar v zmrzovalniku. Ker g. Maselj očitno knjige, ki jo napada še vedno ni prebral zato tudi ne ve, da zavračanje sodobnih sort pomeni neposredno škodo okolju, saj Evropa povsem po nepotrebnem še vedno uporablja pesticide tudi tam, kjer jih drugod po svetu zamenjujejo odporne sorte.
No, tudi o krompriju da se motim, 13 let naj bi ga imeli v Bruseljskih predalih le zato, ker mu baje uporabniki nasprotujejo. Oprostite. Bodoči potrošniki - papirniška industrija, ki je morala amilozo ločevati od amilopektina z velikimi stroški in ob nepotrebni uporabi energije so torej po Masljevo uradništvo dolga leta prepričevali, naj njim koristnega proizvoda ne odobri? Uh, domišljija nekaterih res nima meja, o tem je nekaj menil že Einstein, le da je to malo drugače formuliral.
No, g. Maselj je še vedno skregan tudi s podatki. Nikjer ne piševa, da bi paradižnik vseboval 20 krat več resveratrola (ne g. Maselj, resveratrol ni encim, je fitoaleksin, rastline brani pred patogeni, nas pa pred mnogimi boleznimi), pač pa poveva, da so angleški kolegi ustvarili paradižnik, ki le v enem plodu vsebuje toliko te snovi, kot je vsebuje 50 litrov rdečega vina (tega namreč radi propagirajo kot bolj zdravega prav zaradi vsebnosti resveratrola). Če nas naši politiki ne bi tako skrbno branili pred dosežki sodobne znanosti, stavim kar koli, da bi pred branjevko s tem paradižnikom stala dolga vrsta radovednih kupcev.
Nato g. Maselj pravi, da je laik, a da bere o tem, »da je razvoj epigenetike že začel rušiti dogmo genskega determinizma, na kateri temelji logika izumljanja GSO«. Tudi ta je zabavna. Zabavna zato, ker te teze izven Slovenije skoraj ni zaslediti, o tem pa navadno ob kakem soočenju nekaj mrmra g. Komat. No, ta gospod je res mojster uporabe nekakšnih izrazov, ki se slišijo znanstveno, škoda le da nič ne pomenijo. Tudi sicer gre pri njem za fenomen, saj ga mediji že leta predstavljajo za »neodvisnega raziskovalca«, kako se to postane, ne da bi se kjerkoli formalno izobrazil ter karkoli res raziskal, pa ve le sam. Morda nam kdaj pojasni.
O tržnem deležu podjetij bi kazalo reči marsikaj. Denimo, da moji navedeni podatki kar držijo, razpršenost semenarskih podjetjij je v primerjavi z drugimi panogami še zelo znosna, denimo delež največjega - Monsanta je v svetovni trgovini s semeni po njihovih navedbah le 5 odstoten.
Sledi še ena diskvalifikacija. Baje v kritizirani knjigi navajava prav vse citate, ki »izvirajo iz plačane korporativne znanosti«. No, ja. Že v TEDx govoru sem pred tremi leti razložil, da obstsja vsaj 1700 objavljenih člankov o varnosti GSO (zdaj jih je že preko 2000) in res, nekdo je preštel, koliko med njimi nima nikakršne povezave z industrijo. Kot se spomnim, okoli polovica. V govoru namreč trdim, da najglasnejši kritiki preprosto nič ne berejo, da lahko potem kvasijo neumnosti. Sicer pa so v knjigi, ki jo g. Maselj kritizira številni citati tudi iz najvišje rangiranih znanstvenih revij denimo iz Nature Biotechnology, Science in New England Journal of Medicine z IF preko 30. So njihovi uredniki tudi "korporativni plačanci"?
Potem. Neodvisna znanost in uničene kariere. Hmmm, v tej panogi delam že 37 let pa še nisem srečal kolega, ki bi kaj podobnega potožil. Sva pa zato s kolegom Alkalajem navedla kar nekaj primerov kvazi znanstvenih objav, kaj vam res ni prav nobena dala misliti, da morda vsak čvek na internetu le ni gola resnica?
Navajate tudi, da obstoja 220 objav o škodljivosti glifosata. V ta podatek ne dvomim, že člankov v revijah, kot je bila recimo Jana (zdaj Zarja) zna biti še več. Žal take objave pri resnih regulatornih agencijah bolj malo štejejo. Niste izbrali pravega trenutka, o neškodljivosti glifosata se je namreč pravkar izrekla tudi krovna evropska agencija za varnost kemikalij ECHA, prišli so do enakih zaključkov kot številne druge po svetu. Če hočete ali ne, vsa dosedanja znanja o glifosatu ga potrjujejo kot varnega za uporabo proti škodljivim plevelom.
Kar pa se tiče samomorov in vaše ponudbe o uživanju soli ali glifosata (eh, uporabili ste star primer podtaknjen dr. Patricku Mooru, soustanovitelju Greenpeacea in sedanjemu ostremu kritiku le teh) imam boljši predlog. Jaz vam pošljem citat znanstvenega članka, ki poroča o tem, da oseba, ki je spila liter glifosat vsebujočega herbicida, ni umrla, vi pa mi najdite navedbo osebe, ki je po zaužitju kilograma kuhinjske soli preživela.
prof. dr. Borut Bohanec, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
