Tiskane izdaje
Se še kdo spomni kontroverznega sporazuma o čezatlantskem partnerstvu TTIP med EU in ZDA, ki je buril duhove evropske civilne družbe dve, tri leta nazaj? O njem sta se tedaj pogajali evropska komisija in Obamova administracija. Pri komuniciranju je tempo narekovala ameriška stran, ki je pač, kot vedno, govorila s samozavestjo velesile in z enim glasom, za razliko od Bruslja, ki se je zavedal pomislekov javnosti in verjetnih političnih težav pri ratifikaciji sporazuma v 28 državah članicah.
Američani so tedaj vneto diplomatsko lobirali in prepričevali evropsko javnost, da je TTIP sporazum, ki bo v celoti zbrisal carine med Ameriko in Evropo, pospešil medsebojno trgovino in naložbe in ustvaril nova delovna mesta, ob tem pa v neizprosni globalni tekmi - ko nam pač vsem diha za ovratnik azijska konkurenca - utrdil tudi naravno geostrateško zavezništvo med državami, ki jih poleg gospodarskih interesov družijo tudi skupne civilizacijske vrednote, kultura, način življenja in vojaško sodelovanje v Natu.
V tem duhu je dobra tri leta nazaj potekal tudi brifing dobremu ducatu evropskih novinarjev na ameriškem veleposlaništvu pri EU v Bruslju. Američani so si opazno prizadevali za sklenitev sporazuma še za časa tedanje demokratske Obamove administracije. Na novinarsko vrtanje, kaj bi pomenilo za TTIP, če na prihodnjih predsedniških volitvah novembra 2016 zmaga republikanska stran, nas je tedaj, tako kot še večkrat, pričakal le nasmešek, češ, oni so pa sploh naklonjeni biznisu in svobodni trgovini...
Bil je ledeno mrzli februar 2015. Možnosti, da bi naslednji predsednik ZDA stvari povsem obrnil na glavo, so bile tedaj videti neverjetne, praktično nične. Pravzaprav tudi Donald Trump kot politik tedaj še ni obstajal. Nepredvidljivi newyorški magnat je svojo predsedniško kandidaturo napovedal štiri mesece kasneje, junija 2015.
Zdaj, marca 2018, je ameriški predsednik napovedal Evropi - in svetu - trgovinsko vojno z uvedbo carin na jeklo in aluminij. »S Trumpovo odločitvijo o carinah se je uresničil eden najhujših strahov glede njegovega predsedovanja,« piše ameriški spletni portal Vox. »Ker je bil slabe volje, se je Trump odločil, da bo celotno svetovno gospodarstvo izpostavil tveganju. Predstavljajte si, da bo naslednjič, ko bo zelo jezen, začel razmišljati o Severni Koreji,« zaključuje vedno pronicljivi in dobro obveščeni Vox, ki se je razpisal tudi o kaosu v Beli hiši in možnem odhodu še nekaterih ključnih predsednikovih ljudi, vključno z njegovim prvim gospodarskim svetovalcem, nekdanjim velikim šefom investicijske banke Goldman Sachs Garyjem Cohnom.
Trump je carine in protekcionistične ukrepe seveda napovedoval že kot predsedniški kandidat, a tedaj je njegova retorika še delovala kot zgolj uspešna predvolilna taktika in nabiranje glasov pri revnih, belih zapostavljenih Američanih, poražencih globalizacije. Zdaj za vse škodljivi protekcionizem postaja globalna realnost.
Tako radikalen zasuk v zunanjetrgovinski doktrini ZDA - od TTIP-a in proste trgovine pred nekaj leti do zdajšnje izstrelitve Trumpove prve medcelinske rakete v trgovinski vojni -, je šok za svetovno ekonomijo, pa tudi za ameriški »veliki biznis« in tamkajšnje borze, ki so že prvi dan po napovedi carin utrpele škodo, težko kar 340 milijard dolarjev. Svobodna trgovina je tudi načelo in modus operandi velikih ameriških multinacionalk in Wall Streeta, pomembnih akterjev ameriške globoke države; Trump si je zdaj še dodatno nakopal njihovo jezo in s tem zelo oslabil svojo politično podporo pri sponzorjih.
Junckerjeva napoved evropskega protiukrepa, carin na ameriške Harley Davidsone, burbon in leviske, je morda zdaj videti skoraj kot humorni vložek in simbolni napad na ameriške simbole moškosti. A če bo Trumpova administracija vztrajala pri carinah, sledijo povračilni ukrepi z vseh strani, Kitajske in drugih azijskih držav. V primeru črnega, zdaj pa povsem realnega scenarija, se bo svetovna trgovina skrčila, s tem pa bo tudi manj izvoznih naročil, rast bo nižja, izgube se bodo kopičile, delovna mesta zapirala, socialne in druge napetosti se bodo povečevale.
Če torej iščemo sprožilec za novo globalno recesijo, je Trumpov prvi strel v trgovinski vojni, kot ga je v svojo briljantni analizi označil ekonomist Jeffrey Sachs, dogodek, ki mu zadnjih nekaj letih ni primere
Zanimivo pa je tudi sosledje dogodkov: ameriški predsednik je pritisnil na uničujoči trgovinski sprožilec le dan po tem, ko je njegov ruski kolega Putin napovedal novo superorožje, jedrsko raketo dolgega dosega, ki bo lahko izbrisala katerikoli kotiček na zemlji. Lahko le ugibamo, kdo od njiju je zdaj potencialno bolj uničujoč...
