Tiskane izdaje
Pred kakim mesecem me je Marcel povabil v Studio City, kjer smo debatirali o političnem humorju. Ena od poant, ki smo jih dognali, je bila, da so politiki kot tarča šal skorajda že izumrli, saj trenutno naša življenja bolj kot oni krojijo finančne institucije, a jih pred usodo dinozavrov (s katerimi si poleg debele kože delijo tudi marsikaj bolj globoko genetskega, če gre verjeti Davidu Icku in podobnim patronom) rešuje zgolj dejstvo, da so finančne institucije zgolj to. Institucije. Brezoblične lovecraftovske gmote, ki jih je nad kozmos naščuval vrhovni starodavni bog Mamon.
Politiki imajo vsaj ksihte. Govorne napake. Čudne izjave. Imajo osebnosti − kolikor že raztegujemo pomen te besede, da jo lahko uporabimo v njihovem kontekstu −, na katere lahko prilepimo šale. Če bi pred vas postavil dva lista papirja in vas prosil, da na enega napišete imena aktivnih politikov, ki se jih spomnite, na drugega pa vodilne predstavnike finančnih institucij, bi prvi list po popisanosti spominjal na Igro prestolov, drugi pa na dialog med našim predsednikom in njegovo princesko. Ko sem se sam lotil tega poskusa, je nastala nenavadna povezava, saj je na drugem listu poleg Boštjana Jazbeca in dveh ekonomistov, ki ju poznam iz šolskih dni, tako da ne morem govoriti o njuni medijski prepoznavnosti, pisalo le še: »Un tip iz slabe banke, ki ima ime kot iz Igre prestolov.«
Še huje je bilo, ko sem si poskušal priklicati v spomin, kaj sploh vem o njiju. O Jazbecu zgolj to, da je v njegovem primeru nomen dejansko omen, saj je strokovnjak za luknje, medtem ko sem si za Torbjörna Månssona (ime poguglano) v spomin zapekel bolj osebni podatek, ki sem ga pobral nekje spotoma. Ne vem natanko, kje. Ali je v ozadju igral teve z intervjujem ali pa sem križem preletel kak članek v tisku. Nekdanji glavni izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, edine resnično iskrene finančne ustanove, saj nam s faličnim logotipom ne prikriva, kakšen je njen namen z nami, je dejal, da prosti čas najraje preživi v gozdu. Kamor s svojimi psi hodi lovit ptice. Pri čemer sem si nehote predstavljal, kakšen je dobesedni lov s psi na ptice s tehniko Primoža Kozmusa.
Pravzaprav mi je vse bolj jasno, kako se mi je ta podrobnost vtisnila v spomin. Kakršnokoli komunikacijo o denarju in ekonomiji večinoma zaznavam zgolj kot beli šum. Kot eno od izbir ambientalnega zvoka v aplikacijah, ki ti pomagajo zaspati, umeščeno nekje med brnenjem sesalnika in škrebljanjem dežja. Zato raje ne hodim na informativne sestanke v banko, saj bi med pogovorom s svojim bančnim referentom najbrž zakinkal in v polsnu privolil v devizno varčevanje v zimbabvejskih dolarjih. Delček informacije o lovu pa je iz sobesedila izstopal bolj kot Primož Brezec v osnovnošolski produkciji Sneguljčice in sedmih palčkov.
Toda izbira lova kot prostočasne aktivnosti je kljub vsemu kanček nenavadna. Ne zaradi Månssonovega položaja v družbi, saj je lov bil od nekdaj razvedrilo vladajočega sloja, marveč zaradi neskladja s poklicem, ki ga opravlja. Mar nam ne vbijajo že od začetka krize, da je edina pot iz nje ta, da denar kroži? Mar ni to mantra, ki si jo ekonomisti pomrmravajo, ko zvečer poklekajo proti Washingtonu v smeri sedeža Mednarodnega denarnega sklada? Mogoče so Månssonu pretili z razrešitvijo prav zaradi tega? Ker ni dovolj ponotranjil vodil trojke? Možakar na mesec dobiva dvajset jurjev bruto, on pa ta denar kopiči. Namesto da bi za veliko noč kupil ducat Fabergejevih jajc in jih namakal v rdeči barvi, s kisom pomešani, ali se sproščal z zlatim pilingom, se raje sprehaja po hosti, medtem ko njegov denar ždi na bančnem računu z vse bolj atrofiranimi mišicami, ker ni deležen zadostne telovadbe.
Še huje je to, da je zagrešil naglavni greh in se lotil dejavnosti, ki spada pod domeno samopreskrbe. Kako naj ekonomija zacveti, če bodo ljudje hrano pridelovali in lovili sami? Je torej ta enoodstotnik v resnici devetindevetdesetprocentar, ki ruši sistem od znotraj? So ga vrhovni krogi rotschildskih grabežljivih reptilov spregledali in je zato padel v nemilost? Se pod elegantno srajco in kravato resnično skriva majica s heštegom #occupy? Za odgovor na to vprašanje in v podkrepitev moje teorije splezajte na kak iglavec v švedski tajgi, oponašajte krivokljuna in počakajte, da ga pot zanese mimo. Le sklonite se pravi čas, da vas iz krošnje med letom po paraboli ne sklati finančnikov ptičar.
***
Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi Svet kapitala
