Tiskane izdaje
Pisalo se je leto 1999, ko sem dobil prvo službo. Opravljene sem imel že vse izpite na fakulteti, in medtem ko sem pisal diplomsko nalogo, sem hkrati delal tudi kot komercialist v podjetju Vipi na Brezjah. V družinskem podjetju sem se učil prvih korakov prodaje, skupinskega delovanja in terenskih obiskov na Gorenjskem. Delo mi je bilo všeč, od vodilnega menedžmenta sem se veliko naučil, potem pa je prišla kuverta. Dopis v njej me je obvestil, da moram na služenje vojaškega roka in naj se junija 2000 zglasim v vojašnici na Bohinjski Beli. Takrat smo služili samo sedem mesecev, vendar se je ravno v tistih letih začenjal pojavljati vedno večji odpor fantov do služenja vojaškega roka. Nekateri so iskali kakršno koli možnost, da bi s pomočjo zdravniškega opravičila obšli vojsko, spet drugi so zavlačevali s študijem. Sam sem se odločil za nasprotno.
V podjetju sem moral dati odpoved, potem pa sem se pridružil množici fantov z različnih koncev Slovenije, ki so tisti dan vstopali v vojašnico. Od starejših možakarjev sem slišal marsikatere zgodbe o tem, kako težko in naporno je bilo služiti v jugoslovanski vojski, saj so služili tudi do treh let, vendar so menda prišli ven kot pravi moški. Pravili so mi, da so jih takrat naučili discipline in reda ter da je bila oprostilna zabava razumljena kot začetna točka prehoda od fanta v pravega moškega.
Kakor koli že, ko smo prvi dan dobili uniformo in vso opremo ter se postavili v vrsto pred častniki, sem vedel, da nas čakajo vroči dnevi. Enote na Bohinjski Beli so veljale ze ene bolj elitnih v Sloveniji in temu primerno je bilo tudi usposabljanje. Že prve dneve smo doživeli lekcije, ki so včash mejile na izživljanje, o čiščenju hodnikov, pospravljanju postelj ter urejanju omaric, saj je že samo pogled na omarice nekaterih fantov dajal občutek, da nimajo absolutno nikakršnega občutka za vektorsko razumevanje linij.
Če se je to po nekaj dneh popravilo, so večjo težavo predstavljali fizični treningi navsezgodaj zjutraj. Medtem ko so vaščani še spali, smo se mi v temno modrih trenirkah v slogu gamsov poganjali v breg in nazaj. Že prve dni se je videlo, kako slabo fizično pripravljena je večina mladine in častniki so se trudili popraviti to stanje s pomočjo različnih aktivnosti, vrhunec napora pa so bili dolgi pohodi s hitrimi koraki pri visokih temperaturah, ki so marsikaterega fanta popolnoma izčrpali in so v vojašnico prihajali tudi pol ure za nami, kar je posledično povečalo število prošenj za obisk zdravnika in odsotnost iz enote. Pogosto tudi za vedno, saj nekaterih fantov po obisku zdravnika nismo videli nikoli več.
Vojašnica je bila sodobna in pred kratkim obnovljena, tudi hrana je bila več kot odlična. Najšibkejši člen vojske v tistih letih pa je bila zagotovo njena oprema. Sam sem dobil avtomatsko puško AK-47, ki je bila proizvedena leta 1973 na Kitajskem, številni moji sovojaki pa so imeli bolgarske puške s plastičnimi kopiti. Torbice so bile še iz jugoslovanskih časov in v njej je bila plinska maska z datumom izdelave leta 1957. Dvomim, da bi delovala v primeru resničnega plinskega napada. Edino uniforma in čevlji so bili na nivoju, vse drugo je bilo ubogo. Ko smo se premikali zunaj vojašnice, smo sedeli v zelo starih tovornjakih, ki so spominjali na tiste iz partizanskih filmov.
Smo pa imeli poglavje, katerega nihče od nas ni razumel. Proti koncu vojaškega roka so nas čedalje pogosteje pošiljali na stražo. To je pomenilo tedensko odsotnost manjšega števila vojakov, ki so pod vodstvom enega ali dveh častnikov odšli na lokacijo, kjer so čuvali določene objekte. Sistem je bil 2-4-2, kar je pomenilo, da si po dveh urah straže imel štiri proste ure, potem pa si spet moral ven. Poleti je bila zadeva še prebavljiva, ampak ko so pozimi temperature padle tudi deset stopinj pod ničlo, se je v glavah vojakov sprožila neverjetna kreativnost, kako ostati notri ob dveh zjutraj in se izogniti mrzlim vetrovom na Šentviški gori. Nekega dne smo se ob kosilu pogovarjali s častnikom in nekdo ga je vprašal, kaj je v skladiščih, ki so tako vredni naših resursov. Odgovoril je, da so prostori prazni. Da notri ni ničesar že kar nekaj let. Kasneje smo podobne odgovore dobili tudi na drugih lokacijah.
V zadnjih tednih se vedno bolj razpravlja o tem, ali bi bilo smotrno ponovno uvesti služenje vojaškega roka. Tokrat naj bi trajal tri mesece namesto sedmih iz naših časov. Cilj naj bi bil preprečiti nadaljnje »poženščenje moških« in utrditi disciplino med mladimi. Osebno se zaradi vojske nisem počutil nič bolj discipliniranega, saj sem takšno vzgojo imel doma že od malih nog. Fantje, ki so bili bolj na svojo roko v času vojaškega roka, so se po vrnitvi domov hitro vrnili k starim navadam. To je bilo obdobje pred pametnimi telefoni in trendi. Kako bi bilo šele zdaj, si ne predstavljam.
Če si želimo boljše varnostno-obrambne strategije, bi bilo pametno zadevo pustiti strokovnjakom, za večjo disciplino in večje znanje ter patriotizem med mladimi pa bi bilo smotrno razmisliti o razširitvi vlog, ki jih imajo pomembne institucije pri nas, kot so gasilci, taborniki in druga prostovoljna združenja.
Za začetek pa bi lahko najprej razmislili tudi o tem, da se šolski pouk začne z dvigom državne zastave in melodijo slovenske himne, kar je lepa navada v številnih državah po svetu.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
