Tiskane izdaje
Z birojem smo se v Dubaj odpravili zaradi posla. Lokacija za predstavništvo je bila izbrana zaradi geostrateške lege, prijaznega poslovnega okolja, primernega partnerstva. Zaradi tega je ta kreativni blog dejansko krajši afektirani zapis o biznisu. O čem drugem tam pač praktično ne teče beseda in zanimivo je gledati množico ljudi, kolikor jih lahko tovrstna sodobna metropola pogoltne, s tako izrazitim fokusom. Z jasno usmeritvijo in determiniranostjo.
In ob tem je bilo še kako zanimivo opazovati sebe, kako se mi sredi te množice topijo predstave o teh krajih. In kako potem z vsem skupno vztrajnostjo zares ugotavljam, da tako na dubajskem soncu stopljena čobodra predstav sploh nima slabega okusa, da je po svoje pravzaprav odlična!
A prvi občutki ob taljenju predstav, ki so me dejansko pripeljale tja na pesek, so bili nekako osvobajajoči, morda s priokusom naslade, ko v davčni oazi, nebesih, poslovno najprijaznejšem okolju ali kako bi se temu pravilno reklo, počasi ugotavljaš, kako hudičevo podobno se svet vrti tam v nebesih in tu, v domačih vicah. Le glasba, na katero se vrti vse skupaj, je drugačna.
Zgolj v ilustracijo o čem govorim: mošeja, ki smo jo sooblikovali, se je odprla štiri mesece po »skrajnem« roku dokončanja in planirani svečani otvoritvi, vmes je čakala na tako zapleteno zadevo, kot je elektrika. Začetek gradnje pisarn, ki smo jih oblikovali, se je ravnokar premaknil za štiri mesece, čaka se na - ne vem katero že dovoljenje v vrsti, ki nikakor ne pride. Kavarna izpred treh let še vedno ni zgrajena, ker trgovski center, ki sicer je zgrajen, preprosto ne obratuje. Ni elektrike. Oziroma ni soglasja za dovoljenje na priklop na električno omrežje. V enem pregovorno najbolj poslovno ugodnih okolij, oazno nebesni navezi.
Vse zveni tako znano. Serpentine ali celo prepreke pri pridobivanju vseh mogočih birokratskih odobritev so v Sloveniji, kot pogosto slišimo, ena glavnih preprek na poti do skorajšnjega dosega klimaksa ugodnosti in prijetnosti in nasploh welness poslovnega okolja Slovenije. Od tega naj bi v bistvenem segmentu zavisel obseg agilnih gospodarskih dejavnosti, praviloma je govora o investicijah. In ko srečate neverjetno podobne prepreke nekje, kjer je tega želenega v izobilju, sem si vsaj jaz za trenutek potiho zavriskal, pa saj mi smo tudi tu, v nebesni oazi. To je to.
Samo, kaj ko ni. Morda vsakdan boja s tem in onim birokratskim vragom res zgleda hudo podoben domačemu dnevu, morda je celo manj transparenten, manj razumljiv, še bolj skregan z »zdravo pametjo«, a kaj, ko je večer na koncu drugačen.
Birokratska natura ljudi očitno deluje enako v vseh okoljih, suhih, vlažnih, zmernih. Kaj je pred njo in po njej, kaj je njeno gonilo in generalna smer delovanja, to pa je drugačno in to determinira vzdržnost sistema. To, da po vseh papirjih, e-obrazcih, formularjih in sorodnem balastu obstaja še vedno dovolj substance, da je vložena energija lahko pretvorjena v proporcionalno uspešnost v poslovnem, umetniškem, kreativnem, kateremkoli pač že smislu.
Kot je podobno z davki, njihovo plačevanje se zdi še kako smiselno, če obstaja vera v njihovo efektivno porabo, v vračanje teh sredstev v drugačni obliki nazaj v družbo. Tako tudi ni težko počakati par mesecev na otvoritev in zagon objekta, če je maksimalno verjetno, da bo po rezanju trakov projekt resnično zaživel. In da bo uspešno izpeljan projekt lahko resnično temelj za prihodnjega, ker ta na prvem mestu sploh obstaja.
Kajti vizija in dolgoročna doslednost pri njenem udejanjanju nista domena birokracije. Ritem postavljajo druge instance. In vsaj v kontekstu potrošniškega kapitalizma neke vrste sodobni razsvetljeni absolutizem Dubaja to zelo uspešno umerja in usmerja. Na vsakem koraku je jasna odločitev, da se je okolje odločilo za to ureditev. Javno se v njej tudi prepoznavajo slabosti, a za svojo odločitvijo se v osnovi stoji, tekma je v teku in mi smo del nje. Ni polovičarstva. Zato tudi, ne nazadnje, tako para-poslovni zapis danes, posel je tam na kavi, na mobitelu, internetu, za mizo. Pač povsod. In to skladno s tradicijo!
Tako pogosto mantranje, češ da bo olajšanje vseh mogočih postopkov izboljšalo poslovno okolje in dvignilo konkurenčnost slovenskega poslovnega okolja, je zaradi zapisanega, mislim da, grizenje štrika na napačnem koncu. Podobno kot bistveno nižanje davkov. Kajti Zaliv davke prav tako pozna, le pod drugim imenom, v drugačni obliki in bolj selektivne narave. A plačuje se delež, ki se steka v lokalno malho in to redno. Razlog zakaj sploh brcamo in zakaj sploh birokratski postopki tečejo, zakaj se lahko pobira davke, je tisti, ki povzroči razliko.
In ena osrednjih tem v tem trenutku v Dubaju je povsem resna namera oblasti, da uvedejo davek na dodano vrednost, DDV!
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, business development manager v Gorenje design studiu, soustanoviteljica zavoda Servis8 in service designer po srcu.
