Kreativno: Bila je ... ulica

Ulice in mimoidoči ali pa tam »prostostoječi« posamezniki so bili zgolj dobra scenografija za odsotna bitja.
Objavljeno
16. marec 2018 08.25
Matej Povše
Matej Povše
V Ljubljani sem se rodil, odraščal, se šolal, daljše obdobje tudi bil del »ulice«, kot sodelavec časopisa. Bile so »službene poti« po prestolnici, kot vsakodnevna tura mestnega avtobusa. Zaradi tega sem bil kot statist mestnega okolja, bil sem tudi kot opazovalec/zapisovalec uličnega dogajanja in zato smo bili z brezdomci že skoraj na ti.

Poslovna navezanost na enega medijskega naročnika me je zadrževala predvsem v omejeno geografsko ter mentalno ozko okolje centra tega mesta. Želje naročnika so odsevale njegovo politiko urednikovanja, torej da družba brez voditelja oziroma voditeljev ne obstaja. Podajanje informacij je bilo strukturirano v dobrobit glasu/izjave dotičnega politika in ta je odnesel pozornost glasu »ulice«, torej nas, živečih tukaj in zdaj.

Ulice in mimoidoči ali pa tam »prostostoječi« posamezniki so bili zgolj dobra scenografija za odsotna bitja. Bitja, ki so si brez kreativnih prijemov vzela možnost kreiranja našega vsakdana. Tudi sam sem bil eden od poklicanih, ki smo ob točno določeni uri, ko se je odločevalcu zazdelo, da potrebuje prave statiste in prave sporočevalce, odigrali določene vloge.

Popolna deziluzija realnega dogajana. Popoln kader je potreboval glavnega igralca (ponavadi nekoga v poslovni obleki), gručo mikrofonov in nas statistov/tekačev. Temu manevru se je reklo: »Brez komentarja!« Popolni časi za popolno igro uslužbencev v vrstah državne ali lokalne politike. Njihove peruti so mahale, ovce smo blejale.

Ulica je živela svoje sanje. In zato so bile te pristnejše. Zame so bile kot oaza, v kateri se spočijem od neprezračenega salona. S fotoaparatom v roki sem bil kot brezdomec z vsem svojim imetjem v nakupovalnem vozičku. Vedno in povsod. Lahko sem se usedel na stopnice in opazoval ter beležil dogajanje. Beležil posameznike, ki so soustvarjali naš vsakdan. Ali kot mimoidoči ali kot stalno delujoči. Kot popolni neznanci ali delni znanci. Bil je partnerski odnos. In kakor vsak odnos med čutečimi posamezniki ima tudi ta padce ter pusti večne spomine.

Čas ima tudi svoj glas in prav ta me je za trenutek pred desetletjem ustavil, kajti nasičenost je presegla željo po vsakodnevni vpletenosti v te vloge. Ugotovil sem, da je poleg ovc prostor tudi za druga prostoživeča bitja. In da je kreativnost lahko z ničimer omejeno stanje. Zapustil sem to ogrado in opazoval poleg domače mestne ulice še naravo.

Še vedno mi je fotoaparat orodje, s katerim zapisujem, kar doživljam, in orodje, s katerim se preživljam. Nisem pa omejen na enega naročnika in tudi nisem omejen na eno čredo.

Ulice domačega kraja so še vedno zanimive, vendar po desetletju nevsakodnevnega druženja z njimi ne najdem več dovolj motivacije za druženja z ulico. Iščem načine, da najdem motive, da me pritegne ... da to mesto zame postane spet fotogenično. Vendar ne, orodje za zapisovanje svetlobe še vedno ostaja na toplem. Oddih na toplem za ponovno prijetnejše snidenje.

***

Kreativni blogi

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost – kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.

* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.