Kreativno: »Dost mam« gradbenikov in upravnikov

To, kar sledi, je eno samo šimfanje, en sam izliv gneva.

Objavljeno
30. september 2016 09.19
Andrej Mercina
Andrej Mercina

Tu, pri svojih štiridesetih, sem si mislil, da mi je zadnje desetletje vodenja arhitekturnega biroja in nadziranja gradbišč primerno odebelilo kožo. In smo se s sostanovalci pred meseci lotili najmanjšega od projektov, prenove fasade na bloku. Upravniško-gradbeniška naveza v akciji mi je v zgolj treh mesecih dala vedeti, da je, kar se debeline kože tiče, ta še pecej tanka. Kot led, na katerega se ob gradnjah, prenovah, adaptacijah in sorodnem zvablja vse po vrsti, od priložnostnih laičnih investitorjev do velikih, ki še niso sklenili hudičeve kupčije z mentaliteto, ki kot temeljno orodje svoje dejavnosti vidi izkrivljanje in prikrivanje, po domače preprosto laganje.

»Dost mam« je krik obupa, ki ga pogosto slišim od investitorjev proti koncu gradnje. Šibke točke naročnikov so priljubljen plen izvajalcev. Tistovrstne, pri katerih se večina energije ne vlaga v dejavnosti, ki bi pripeljale do kvalitetnega izdelka, ampak v kaljenje dejstev, ki naj prikrije motoviljenje z materiali, kakovostjo gradnje, časovnimi roki, cenami ... Taktika, ki se je poslužujejo mojstri kalnega, je preprosto izčrpavanje. Manipulacije do točke, ko na nasprotni strani zavlada občutek nemoči.

Projektirane rešitve s permanentnim ponavljanjem tako postanejo »neizvedljive«, časovni roki »neulovljivi«, vremenski pogoji nenadoma »onemogočajo« delo, na trgu zmanjka najosnovnejših materialov za delo kot nekoč banan ... Pa čeprav so taisti »majstri« še pred kratkim, ko se je podpisovala pogodba, zatrjevali, da so projektirane rešitve resnično kakovostne, časovni roki »niso noben problem« za takšne »majstre«, vreme bo seveda omogočalo nemoteno delo, dobavljivost materialov pa danes res tudi ne more biti problem. Firme s krepkimi dobički z vso resnostjo razlagajo, da jih pogoji dela spravljajo na kant in da se borijo za preživetje, da delajo tako rekoč brez dobička in, seveda, v dobrobit investitorja, morda celo družbe!

Obupani vzklik »dost mam«, ko situacija navidezno postane brezizhodna za investitorja, je točno to, kar tovrstni brezsramneži hočejo slišati. In posledično poljubno korigirati celoten paket obveznosti.

Upravnik, ki je nastopal kot nadzornik in zastopnik interesov investitorjev − solastnikov stanovanjskega objekta −, in njemu zelo naklonjen izvajalec sta podpisala aneks k osnovni pogodbi za podaljšanje roka izvedbe del nekaj tednov po preteku roka, zapisanega v pogodbi. Na aneks sta preprosto napisala datum izpred dveh mesecev. Brez sramu, tako rekoč pred nami, tako, da zamude nenadoma ni bilo več. Ta neizmerno inovativni trud pa sta v »rešitev problema« vložila šele po tem, ko jima ni uspelo nas prepričati, da so se v pogodbi preprosto zmotili pri številkah tam zapisanega datuma. Pač zmotili so se in bi zdaj popravili.

Na gradbišču nam izvajalci, natančneje njihovi posredniki, zagotavljajo, da smo načrtovali vrata, ki jih ni mogoče izvesti. Ni mogoče in pika. Investitor naj od nas zahteva, da sprojektiramo takšna, kot jih predlaga izvajalec. In tako več tednov. Po krajši pavzi preprosto nekega dne izvede vrata po naših načrtih. Tista, ki jih ni mogoče izvesti. In tako iz tedna v teden, od materiala do materiala, iz elementa v element.

To je mentaliteta, ki je posredno otrok politike najcenejšega ponudnika storitev. Ta nato v fazi izvedbe izkrivlja, išče šibke točke in za vse to porablja enormno energije, da bi le našel skriti dobiček, podaljšanje roka izvedbe oziroma karkoli je že boleča točka najnižje cene. Taiste energije, ki bi jo ob normalni ponudbeni ceni in normalnem dobičku ob podpisu pogodbe lahko uporabljal za skupni cilj − čim bolj kakovosten končni izdelek.

Za razmah tovrstne kulture je pretežno kriva država, ki je dolga leta aktivno spodbujala miselnost, da je najbolje za vse nas, da v gradbeništvu (pa prav enako v projektivnem delu) delo pridobivajo podjetja z najnižjimi cenami. Ne glede na ceno, ki jo dolgoročno plačamo za to! Vem, kako banalno se sliši, a zame je še bolj banalno samo dejstvo, da so isti imenitneži, ki so povsem resno zagovarjali to tezo, z istimi postopki najcenejših rešitev prišli do BMW-jev, mercedesov in kar je še »prestižnega« nemškega pleha iz istih javnofinančnih malh kot gradnje. Najcenejši ima očitno veliko pomenov.

Gradbeništvo in spremljajoče dejavnosti, v opisanem primeru tudi upravnik objekta, so robate dejavnosti. Tam v gradnji se še vedno, prav tako kot pred 50 leti ali par stoletji, dela s fizično močjo. Kakšnega bistvenega napredka v gradbeništvu v pol stoletja res ni bilo, kar je svojevrsten fenomen. In temu primerna je tudi komunikacija, močnejše narave pač, in to vzamem v zakup. To zna biti namreč prav simpatičen del, neposredna komunikacija z nekom, ki vliva beton, postavlja opaž ali vari hidroizolacijo, je pogovor o realnih, življenjskih težavah na gradbenem odru, o težkem dostopu do venca zidu, letvici, ki se v vlagi betona preveč krivi, ... in o rešitvah, ki naj praviloma s poenostavitvijo izvedbe pripeljejo do kvalitetnejšega rezultata in prijetnejšega dela na gradbišču. To so praviloma prijetni pogovori, ki se končajo z nasmehom in krepkim stiskom roke.

Drek se ne meša v mešalcu na gradbišču, temveč v tistem človeškem mešalcu za pisalno mizo nekje za gradbiščem. Tam cilj brezsramno posvečuje sredstva. Cilj pa je seveda keš.

Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

***

Osrednja rdeča nit kreativnih blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.

* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

Kreativne bloge lahko prebirate TUKAJ.