Kreativno: Ko rumeno postane zeleno

Fotografija ne laže. Fotografija pove več kot tisoč besed. Večkrat slišane besede.
Objavljeno
10. maj 2016 12.50
Matej Povše
Matej Povše
V tekstovnih zapisih imamo, poenostavljeno povedano, pridevnike in samostalnike, v zapisih svetlobe, fotografijah, subjektivnost in dokumentarnost. A kako verjeti besednemu zapisovalcu realnosti in kako verjeti fotografu dokumentaristu?

Težko, vse gre na zaupanje o resničnem. Če sestavljam besedni zapis o od sonca porumenelem travniku, na katerem se pasejo konji, in to posredujem kot informacijo o lepem zelenem travniku, kjer se pasejo črni vranci, potvarjam resničnost. Tudi pri fotografiji lahko, kljub temu da je travnik že malo porumenel od sonca in ni več tako zelen ter da vranci niso povsem črni, manipuliram. Kompozicija je premišljena, računalniška obdelava doda zeleno in črno. Lahko vidim vse v neznosni lepoti, lahko vidim vse prekrito s črnimi oblaki. Lahko posredujem »mojo« resnico, lahko posredujem »samo mojo« resnico.

Z besedami je resda nekoliko lažje. Besedam lahko pridevnike dodajamo v neskončnost, ni tehničnih, objektivnih zavor. In je samo ena sama, avtorjeva resnica. Lahko nas zapelje v vode nenehnega travmatiziranja. Tukaj je fotografska dokumentaristika »na slabšem«. Ima omejitve. Omejitve samega zapisa. Lahko ga spreminjamo tako motivsko kot kompozicijsko ter kasneje še računalniško, vendar nas lahko hitro izda.

Izdala je tudi priznanega fotografa Steva McCurryja. S svojimi fotografijami, ki jih posreduje prek priznane agencije Magnum Photos, nam je v luči resnicoljubnosti prikazoval svet. Njegova zvrst fotografije ni bila povsem »novinarsko-dokumentarna«, temveč bolj »reportažno-dokumentarna«. Najbolj je bila izpostavljena njegova fotografija portreta afganistanske deklice na naslovnici priznane revije National Geographic.

A pred kratkim je italijanski fotograf Paolo Viglione na McCurryjevi razstavi v Italiji opazil znake računalniške manipulacije in to opisal na svojem blogu − v postprodukciji so izbrisali določene posameznike, ki so bili moteči elementi za likovnost fotografije.

Manipulacije na terenu so sicer težko dokazljive. A ko je fotografija enkrat posneta in obdelana naknadno, torej v sedanjem času računalniško, je potvarjanje lažje dokazati. Na omenjenih primerih je opaziti velike spremembe fotografij. Tonske spremembe niso tiste, ki so problematične, temveč so to naknadne motivske spremembe. Izbris določenih posameznikov na fotografiji povsem izgubi verodostojnost njegovih fotografij.

Kot bi s pridevniki v besedilnem sporočilu spreminjali realnost. Ta postane povsem izmaličena.

Takšnih »trikov« so se posluževali predstavniki za stike z javnostjo že v času Stalina. Za kasnejše politične potrebe so izbrisali določene posameznike poleg njega. Samega Stalina so zaradi poškodovane krajše ene roke fotografirali s pipo v pravilni drži ali z roko za telesom.

In tako realnost postane del naše neresnicoljubnosti. Pridevniki se vrinjajo v zapise s terena in nas poskušajo včasih s pomočjo neresnicoljubnosti čustveno zavesti.

Rumena postane zelena, rjava postane črna.


Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.

***

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

Tadeja Bučar
je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.