Kreativno: Ljudje objekti

Ali je beleženje ljudi v bizarnih trenutkih in njihovih hib res dovolj za dobro avtorsko fotografijo?
Objavljeno
05. februar 2015 09.16
Matej Povše
Matej Povše

»Pozneje smo se šli še zabavat v najbolj pop klub v mestu,« mi je dejal kolega fotograf. Ker se to dejanje ni ujemalo z njegovo percepcijo željne družbe, me je seveda zanimalo, kakšna je bila zabava. Odgovor: »Brezzveze, saj ni pomembno. Poslikal sem dva filma.« Je to antropološka, avtorska ali paparaco fotografija? Je to življenje fotografa?

Ker vem, da ima njegova avtorska fotografija globok pomen, me je ob tem prešinilo vprašanje, zakaj? Se res vse fotografirane osebe strinjajo z njegovim/našim delom? Ne mislim na »režirane« postavitve, ampak na lovljenje trenutkov, ko se nam ob pogledu nanje nariše nasmeh. Postanemo voajerji. Želimo si še več bizarnosti. Prijatelji in drugi, vsi sproščeni, nevede postanejo objekti. Objekti na fotografijah, ki jih zvrstno uvrščamo v t. i. avtorsko fotografijo.

Ne govorim o zamrznjenju časa na ulici, na tako imenovanem javnem prostoru, temveč o bizarnih trenutkih na mestih, v katerih se vsi enkrat znajdemo - a zato še nismo privolili v beleženje tega. Marsikatera samooklicana, ali tudi ne, javna oseba bi si to mogoče še želela. Vendar nismo vsi željni tega; smo samo posamezniki, ki imamo svojo integriteto in svojo željo po sproščenem doživljanju.

Vem, tudi prebivalec Namibije ima vse te pravice, in vem, da sam sebi s tem razmislekom omejujem ustvarjanje. Vendar - ali je beleženje ljudi v bizarnih trenutkih in njihovih hib res dovolj za dobro avtorsko fotografijo? Nam v tistem trenutku nariše nasmeh in čez nekaj sekund ta izgine? Ali naj bo fotografija trenutka nekaj, kar ostane več kot hip? Nekaj, kar nas premakne?

Martin Parr, dolgoletni sodelavec fotografske agencije Magnum, ima svoj fotografski stilski fetiš. Neposreden, brutalen, zrcalni efekt družbe v njegovem delu je več kot antropološki pogled nanjo. Je nekakšno iskanje gole podobe. Podobe, ki ga/nas vedno spravi v zadrego. Njegov pogled je direkten. Dodatno sonce že na tako zagoreli koži ležečega nemanekenskega telesa. Sam pravi, da se motiva loti od blizu in da ljudi dostikrat ne prej in ne potem ne pogleda v oči. Nasmehne se in gre dalje. So nekakšno barvno neskladje, ki je fotografsko dozorelo za vse vrste komunikacij.

Vsi ti posamezniki, ujeti v omenjenih trenutkih, imajo še vedno pravico, da ostanejo, kar so. Zelo hitro jim (nam) lahko odvzamemo dostojanstvo. In zato brez koncepta oziroma izdelanega stališča tudi fotografija z bliskavico nima predznaka avtorska.

Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.

***

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR