Tiskane izdaje
V eni od četrtnih skupnosti v Ljubljani je športno društvo, ki ga podpira mestna občina. Telovadba je namenjena rekreaciji občanov, v glavnem srednjih let, pa tudi starejšim, ki za ta občasna druženja plačujejo skromno članarino. Eno od skupnih vodenih vadb je pred kratkim obiskala gospa močnejše postave, ki bi jo po pripovedovanju tam navzočih težko umestili med debele osebe, ki bi potrebovale posebno vodeno medicinsko vadbo. Druga gospa, v poznih dvajsetih ali morda zgodnjih tridesetih letih, nato nenadoma stopi do močnejše gospe in ji kar direktno pove, da se ji zdi, da bi debeli ljudje njene vrste morali hoditi na telovadbo v zdravstveni dom. Napadena gospa se ni pustila motiti in je le prikimala, mlajša pa ni odnehala, dokler je vaditeljica ni opozorila, da če bo nadaljevala ta nesprejemljivi sovražni govor, jo bodo prosili, naj zapusti prostor. Mlajša gospa je nato jezno zapustila telovadnico.
Zdi se, da nam je v letih po osamosvojitvi uspelo urediti medsebojne odnose v nekem osnovnem načelu politične korektnosti zahodnih demokracij ali pa je vsaj odkrito vtikanje v zadeve drugih ostalo praksa zgolj vaških posebnežev. Kulturni boj med članom skupnosti, čigar življenje je v vseh pogledih podrejeno neki višji moralni ali politični avtoriteti, ter sodobnemu posamezniku, ki si način življenja izbere sam, je vsaj v urbanih okoljih prinesel zmago zadnjemu. Posameznik je začel živeti po svoje, tisti, ki mu to ni bilo všeč, je v javnem življenju svoje misli umaknili na periferijo negotovosti, strahov in predsodkov. Nestrpnost je postala vsaj nepopularna in odkrito sovražnost nam je uspelo pospraviti v privatno ropotarnico slabih manir.
Avtoritet osvobojeni posameznik, ki ga je razvoj spletnih tehnologij spodbujal k čedalje večji kreativnosti, spletna omrežja pa mu sporočajo, da je poseben, genialen in neponovljiv, je nekje vmes pozabil, da obstaja obzirnost do drugih. Neokrnjena pravica do izražanja jaza se vidno manifestira v neštetih selfijih in glajenju osebnih profilov, hkrati pa raste razpoka v osnovnih medčloveških odnosih, kjer pravica glasnega in nasilnega postaja legitimen nastop proti pravici nekoga, da je to, kar je.
Verjetno ne obstaja nihče, ki bi bil strpen do drugih ljudi v absolutnem smislu: vsak lahko pri sebi, če nekoliko pomisli, najde nekaj, kar ga neznansko moti pri drugih ljudeh. Meni gredo, recimo, na živce starši majhnih otrok, ki s svojimi sitnimi potomci zasedejo gostinske lokale, ki niso namenjeni ravno najmlajšim. Odrasli, z redkimi izjemami, svojega zdolgočasnega potomca brez težav prepustijo potrpežljivosti drugih gostov lokala. In ta potrpežljivost je brezmejna; vsi drugi, tudi če smo se odločili, da nam naši otroci ne bodo v nadlego, moramo brez pravice do ugovora prenašati nadlegovanje najmlajših članov rodovne skupnosti. Kaj je narobe s parki, otroškimi igrišči in slaščičarnami, je retorično vprašanje. Egoizem premaga uvidevnost.
Nestrpnost, izražena v zasebnih pogovorih, je verjetno pogojno sprejemljiva ali vsaj človeška, medtem ko nestrpnost, izražena v javnih pobudah, ki bi zakonsko omejile že pridobljene pravice ali marginalizirale manjšine, je regresija časa, v katerem živimo; pravica do splava (spet) postaja del političnih razprav, Angelce iz sosednje vasi so samoumevne gostje prvega programa nacionalne televizije in na drugem koncu sveta ljudje izvolijo kandidata, ki jim je brez sramu natvezil, da je rešitev njihovih problemov v tem, da nekomu drugemu zagrenijo življenje.
In tako se je tudi nestrpna gospa iz telovadnega društva uradno pritožila mestni občini nad tem, da se telovadbe udeležujejo »predebeli« ljudje, ki menda uničujejo športno opremo. Kakovost življenja posameznika ali skupine se z izključitvijo drugačnih ne izboljša, gre le za uveljavitev majhnih, egoističnih principov, za kilav blažilec bolečin, ki izvirajo iz nekih drugih frustracij. Omejevanje pravic drugačnim vodi v neizbežno odrekanje lastnim pravicam, izključevanje drugih vodi v lastno marginalizacijo, iz dogodkov iz preteklosti vemo, da zavedanje tega pride vedno prepozno.
Vsak dan smo podvrženi izjemnemu stresu, eksistencialni negotovosti, predolgim delavnikom in izgubi temeljnih vrlin kot sta, denimo, skromnost in dostojnost. Hkrati pa se zdi, da je za majhne, pogosto samopromocijske ter zelo povprečne podvige na voljo ogromno energije. Zdaj je gotovo že skrajni čas, da jo vložimo v kaj resnično izjemnega.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
