Kreativno: Objektivnost je iluzija

Ko te spodnese želja po uspehu in so dejstva ter resnica drugotnega pomena, je čas za ustavitev tega stroja.
Objavljeno
08. januar 2016 01.01
Matej Povše
Matej Povše

V zadnjem zapisu na tem blogu sem zapisal: »Ko so debate o etiki samo še slaba vest.«. Nadaljujem lahko kar na primeru, na ikonografski (kot se neuradno imenuje) fotografiji. O fotografijah, ki naj bi spreminjale javna mnenja in percepcijo družbe do mračnih dogodkov, ki se ne dogajajo oziroma zgodijo pred našimi vrati.

»Migrantska mati« (avtorica Dorothea Lange iz leta 1936) je naslov ene najbolj popularnih fotografij v ameriški zgodovini, ki naj bi spreminjala tok zgodovine in tako globoko zadela v srca, da so zaradi pritiska javnosti oblasti hitreje reagirale na tedanje dogodke, torej na veliko gospodarsko krizo oziroma veliko depresijo. Fotografija matere, z enim otrokom v naročju in dvema ob strani ima originalen pripis avtorice: »Obubožani pobiraci graha v Kaliforniji. Mati sedmih otrok. Starost dvaintrideset. Nipomo, Kalifornija.«

Popoln opis za popolno fotografijo?

Obrtniška stran se strinja s tem, človeška in kreativna stran se pokaže čez čas. Je to dovolj, kar potrebujemo posredovati? Objektivnost se tukaj premika v smer iluzije. Čas in dejstva so pokazala, da so bile fotografije takratne gospodraske krize, posnete po naročilu, za namene propagande takratne uprave za varnost v kmetijstvu, ki je delovala v okviru ameriške vlade.

Florence Owens Thomson ali mati na fotografiji je kasneje dejala, da so bila takratna dejstva drugačna in da ji je avtorica zagotovila, da fotografij ne bo prodala. Tudi migrantka v pravem besedne pomenu ni bila, saj je tam rojena prej bila begunka puščavskega srednjeameriškega podnebja.

Ko te spodnese želja po uspehu in zavajajoč odziv množice ter te pomoč manipulacij željnih skupin zavede in so dejstva in resnica drugotnega pomena, je čas za ustavitev tega stroja.

Sam še vedno naivno verjamem fotogafiji, saj mi bo šele čas pokazal resnico, dvomim pa v avtorje. Ampak saj to je čar intuicije oziroma občutka, ki se nam poraja ob gledanju reportažnih fotografij. Zaznava je osebna in dostikrat ne laže.

Sodobne tehnologije so super, sedaj hitreje izločimo tako imenovane fotografije, ki spreminjajo. Manipulacija je dobila močnejšega sovražnika. Hkrati se tudi sama hitreje prilagaja. Če so šele čez nekaj desetletji ugotovili, da je bil »Migrantski materi« naknadno izbrisan prst na roki, v kateri drži otroka, bi lahko to s sedanjo analizo naredili v nekaj urah.

Še vedno je v mojem spominu fotografija, ki naj bi se edina dotaknila srca vladajočih elit in spremenila politiko do beguncev ... To je fotografija umrlega otroka Aylana Kurdija na turški obali. In kot naj bi resnicoljubno med drugim dejala avtorica fotografije Nilufer Demir: »Ob bolečini, ki sem jo ob tem začutila, sem pomislila, da lahko le na ta način prenesem sporočilo svetu.«

Še vedno ji verjamem. Še vedno si želim, da fotografija, kljub krutosti motiva, lahko spreminja.

Objektivnost je iluzija. Humanost je objektivna.