Kreativno: Svet je prišel bliže

Enkratno je, ko strah pred velikimi izgine. Ko opaziš, da si del tega sveta.
Objavljeno
31. marec 2016 19.36
Matej Povše
Matej Povše

Finančna kriza je prišla tudi v naše kraje, se je govorilo pred več kot sedmimi leti. Posledično ji je sledila osebnostna kriza, ki je marsikaterega posameznika popolnoma potolkla, večini je dala možnost za razmislek, da ni vse samoumevno (eksistenca, prijatelji, osnovna celica ...) in so se zato podali na dotlej negotova pota.

Spoznavali so sebe, spoznavali so tržne niše, se vzdigovali in padali. Večini je ta kriza prinesla razvoj, čeprav »samo« osebnostni. To še posebej velja za kreativnost. Ni bilo več »mehkih« projektov, ni bilo več rednega pritoka denarja, ni bilo več toliko navidezne složnosti. Potrebna je bila refleksija in ponoven vnos veselja do ustvarjanja. Prišli so bolj premišljeni koraki in projekti. Prišle so nove ideje.

Kmalu pa se je »zelena oaza sredi Evrope« priključila globalnim dogodkom. Dogodkom, ki so v tem okolju potekali že v preteklosti in na žalost še bolj množično drugod po svetu; a ne v času naše generacije. Zdaj pa se je pred vrati zgodil svet.

Prišli so pred vojno bežeči posamezniki, begunci. Prišli so do te oaze, ki je na njihovem zemljevidu zgolj tranzitna točka. Dotaknili so se našega vsakdanjika. Preveč blizu, da bi lahko pogledali stran.

Ni bilo kreativnega procesa, ki se v zadnjem času ne bi vključeval v to problematiko. Ni bilo svetovnega medija, ki ne bi zašel v te kraje. V kraje, od nas oddaljene največ tisoč kilometrov. In tako je del sveta reportažno-dokumentarne fotografije nenadoma stal pred nami.

Še lani smo si z zanimanjem ogledovali njegova videnja sveta, skozi njegove fotografije. Bila je to razstava večkrat nagrajenega fotožurnalista Jamesa Nachtweja v Cankarjevem domu. Ni bilo tragičnega dogodka zadnjih treh desetletij, od koder ne bi na svoj način zabeležil dogajanja. Seveda je bil prisoten tudi lani na begunski »balkanski poti«, po kateri so ljudje bežali pred vojno v Siriji. Bil je tukaj, poleg nas. Bili je eden izmed nas. Nas, ki s svetlobo zapisujemo to tragedijo.

Bili so tudi drugi fotožurnalisti z večkrat nagrajenimi in objavljenimi fotografijami nam oddaljenih dogodkov. Pričakovanja do njih so bila velika. Sledilo je dvigovanje obrvi. In razočaranje. Ker je svet prišel k nam in ni bilo treba imeti velike količine finančnih sredstev ter biti iz primerne države, da si lahko poleg, sta tu do izraza prišla odnos do sveta in lastna kreativnost. In ta je presegala velika imena. Ni bilo treba biti »embedded« pri ameriški vojski, da si zapisal, kaj se je dogajalo v predolgi vojni v Iraku ali Afganistanu. Ni bilo treba imeti zadostne količine denarja, da si odpotoval v oddaljene kraje. Šel si skozi domača vrata in bil dokumentarno kreativen. Povedal si zgodbo na svoj način, s svojimi očmi.

Zanimanje tujih medijev in izborov za najboljše stvaritve so to zaznale. Če samo pogledamo letošnji izbor za najboljšo novinarsko fotografijo (WPP), kjer je prvo nagrado v kategoriji Ljudje prejel Matic Zorman za fotografijo iz begunskega centra na Hrvaškem, je to lahko zadosten dokaz, da ni potreben zgolj finančni zalogaj, temveč predvsem želja in sočutno razumevanje stvari. Njegovo ljubezen in odnos do fotografije in fotografiranega so zaznali tudi s slikovnimi podobami zasuti uredniki tujih visokonakladnih časopisov.

In če pogledamo izjemno fotografijo absolutnega zmagovalca na tem natečaju, Warrena Richardsona, ki živi v Budimpešti, je zgolj s svojo ljubeznijo do fotografije prišel do te nagrade. Nima zaledja, ki bi ga finančno pokrivalo sredi oddaljenih celin.

Tudi moje beleženje nesrečnikov, bežečih pred vojno, so opazili v reviji Newsweek in objavili fotografije, prav tako so to opazili na natečaju LensCulture ter me nagradili.

Vendar niso ti tragični trenutki dovolj, da postaneš vojni dobičkar, kakor sem omenil v enem izmed prejšnih blogov. Priložnosti za kreativnosti v fotografiji je nešteto. Zvrsti je ogromno. Zato nekateri s svojo kreativnostjo posegajo med najboljše. Slovenski fotograf Andrej Tarfila je na natečaju Sony World Photography opravil z rekordno konkurenco in s fotografijo z naslovom Cerkev na poljih Sorškega polja zasedel prvo mesto. Prav tako Vanja Bučan s fotografijo Camouflage na že prej omenjenem natečaju.

Za slovensko fotografijo je plodno leto. Lahko rečem, da je kriza zgolj dobra stvar za kreativnost. Da je strah pred velikimi izginil. Spoznanje, da med razstavljenim v Cankarjevem domu in tvojimi podobami ni razlik. Da je v globalnem treba biti enakovreden. Da je kreativnost univerzalna. Da je svet prišel k nam.

Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.

***

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Ana Osredkar, vodja za tržnih in potrošniških raziskave v Gorenju, pobudnica lokalnih Global Service Jam delavnic in soustanoviteljica zavoda Servis8.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT