Tiskane izdaje
Tudi v slovenskih šolah se otroci soočajo z medvrstniškim nasiljem. Raziskava Timss 2015 je razkrila, da ga približno 14 odstotkov četrtošolcev doživlja vsak teden.
Šole se s problemom spopadajo, kot se vedo in znajo; nekatere si, denimo, pomagajo s projektom, ki ga je razvil dr. Kristjan Musek Lešnik, druge z navodili zavoda za šolstvo.
Na Finskem so se preprečevanja medvrstniškega nasilja lotili z računalniškimi igricami. Te otroci radi igrajo in z njihovo pomočjo se lahko tudi učijo. S posebno igrico tako spoznavajo tudi, kako se počuti otrok, ki ga večkrat na teden zmerjajo, žalijo ali celo pretepajo. Iz nje izvedo, kaj naj naredijo, če opazijo otroka, ki ga trpinčijo. Učiteljev in odraslih namreč pogosto ni v bližini, otroci pa največkrat so, zato lahko pomagajo, če le vedo, kako.
Tudi na drugi strani oceana, v New Yorku, se otroci soočajo s trpinčenjem in izključenostjo in šestošolec Ciro Ortiz se je ob svoji izkušnji domislil, da bi lahko pomagal drugim. Zdaj na domači postaji podzemne železnice ponuja čustvene nasvete.
Na portalu Upworthy so predstavili njegovo zgodbo. Med drugim so zapisali, da Cira ni toliko motilo, da so se drugi spravljali nanj. Bolj ga je pestil občutek, da ne spada zraven.
»Nekateri otroci so prijazni s tabo, samo če so ti všeč iste stvari kot njim. Ne želim se siliti biti drugačen, kot sem,« jim je zaupal v mailu.
Kmalu se je domislil, da verjetno ni edini; da je še veliko takih ljudi in da bi verjetno potrebovali nasvet ali spodbudo.
Domislil se je, da bi razrvanim potnikom na podzemni železnici ponujal nasvete, povezane s čustvi, nekakšne čustvenčke v živo. Starši so ga pri tem podprli in zdaj vsako nedeljo dve uri ponuja petminutne nasvet za dva dolarja.
Mimoidoči mu zaupajo svoje težave, ki so večinoma povezane s službo, z odnosi ali življenjem nasploh, nato pa jim ponudi nasvet. Ti so, kot ugotavljajo njegove stranke, življenjski in zdravorazumski, prav tisto, kar so čutili sami, a jim je prav prišla potrditev v njegovih besedah.
Denar, ki ga zasluži, nameni otrokom, ki si v njegovi šoli ne morejo privoščiti malice ali kosila.
Ciro pravi, da njegovi sošolci ne razumejo, kaj počne, a da ga to ne skrbi. Zdaj ima nove prijatelje. Pomagal jim je, ker jim je prisluhnil, oni pa njemu, da ima končno občutek, da nekam spada.
»Vsakdo kdaj pa kdaj potrebuje nasvet,« pravi Ciro.
Morda bomo znali otrokom prenesti to modrost in jo po finskem zgledu začiniti z učenjem empatije − pa naj bo to z igrico, besedami ali dejanji.
