Mornarjev dnevnik: Vkrcanje in izplutje

Tu je bila ona, ki me bo popeljala v širni svet, poln doživetij in dogodivščin. Tu je bila ona ... uresničenje mojih sanj.

Objavljeno
17. marec 2017 09.47
Roman Zakšek
Roman Zakšek

V pristanišče Koper sem prispel ponoči. Skupaj z mehanikom strojnice, s katerim sva se spoznala na vlaku Ljubljana−Koper. Ko je videl, da sem novinec, me je kar takoj zaščitniško vzel pod svoje okrilje. Po pregledu dokumentov na carini sva si zadala vsak svojo mornarsko vrečo čez pleča in se napotila naprej. Ko sem nekaj trenutkov zatem zagledal več desetletij staro, približno 200 metrov dolgo ladjo Ljubljana, osvetljeno z desetinami luči in reflektorjev, sem kar obstal. In gledal. Ker je bila prazna se je kazala v skoraj vsej svoji velikosti. Trenutek se mi je zdel tako slavnosten in veličasten, da mi noga kar ni hotela stopiti v korak.

Tu je bila ona, ki me bo popeljala v širni svet, poln doživetij in dogodivščin. Zaradi njene velikosti sem se počutil majhnega in ponižnega kakor črv. Tu je bila ona ... uresničenje mojih sanj. Prepričan sem, da je mehanik videl v mojih očeh občudovanje, kajti ko sva se pričela vzpenjati po visečih ladijskih stopnicah ali kot jim v pomorskem žargonu pravijo z italijansko besedo skala na krov ladje, se je še bolj razgovoril in mi dajal napotke ter nasvete. Ob vzpenjanju sem se moral kar dobro držati za ograjo iz vrvi, kajti močno so se zibale. Ko sva stopila na krov, nama je mornar na straži ponudil steklenico žgane pijače. Sam sem naredil kar dolg poteg iz steklenice. Obema sem hotel pokazati, da nisem od muh ter da brez dvoma spadam v to grobo moško družbo pomorščakov.

Večina posadke, ki se je takrat nahajala na ladji, je že spala. Mehanik me je peljal v kuhinjo, da nekaj pojeva. Vse, kar je v hladilniku, je namreč iz ladijskih zalog in tam ni osebne hrane. Samo pijača se plača. Vsak od naju je vzel pašteto, mehanik je segel po kruh in ... z njega, iz njegovih luknjic so pričeli panično bežati ščurki, po njegovi roki, pa dol ter se poskrili v svoja skrivališča. Ni se preveč vznemirjal. Medtem ko sem sam debelo in z nejevero opazoval to dogajanje, je samo dejal: »To so bakule. Navadil se jih boš.« Z gnusom sem zavrnil vsako misel na večerjo pred spanjem in mehanik me je pospremil do moje sobe oziroma kabine, kot se to tukaj na ladji imenuje.

Po strmih stopnicah sva se spustila v podpalubje. Odprl je vrata sobe in mi rekel: »To je tvoja kabina.« In šel. Groza! Na postelji je bilo vse polno bakul, ki so ob pogledu name začele bežati in se skrivati v vse dosegljive odprtine, špranje in druga njihova zaklonišča. Kakor vkopan, kakor zaledenel sem stal na vhodu v kabino in si govoril: »To je pa preveč. Tega ne bom prenesel. Mar bodo med spanjem ti stvori hodili po meni?« Če sem bil zgoraj v ladijski kuhinji presenečen, sem bil tokrat šokiran. Razmišljal sem o takojšnjem odhodu z ladje.

Pa vendar, da niti ene noči ne bi prespal na ladji zaradi nekih živalic? »Mar so koga že ubile? Niso! Kaj nisem hotel biti tako trden moški kot glavni junak v knjigi Jacka Londona − morski volk? Ne, nikamor ne grem!« sem sklenil. Bakule so pričele moliti glave iz svojih skrivališč, nekatere pogumnejše so tudi naredile prve korake po postelji. Obračale so glave in me opazovale. Nič, vstopil sem. Ulegel sem se na posteljo in jih opazoval. Luči si nisem upal še ugasniti. Tako smo se še dolgo opazovali in ne vem kdaj sem zaspal, ko me je zbudilo tolčenje po vratih in krik: »Zajtrk!«

Odšel sem v salon posadke. Na ladji je še častniški salon, kamor preostala posadka nima vstopa. Natakar mi je pokazal moje mesto, kjer bom sedel naslednji dve ali tri potovanja za Afriko. Vprašal me je, kaj bom jedel. Običajno so za zajtrk na voljo tri vrste hrane, med katero se odločiš in ti jo natakar postreže, ko jo kuhar pripravi.

Na ladji sta bila dva kuharja. Prvi in drugi kuhar. Ravno tako prvi natakar in drugi natakar. Prvi kuhar je bil po statusu višji, ravno tako je bil kakor že ime pove tudi prvi natakar po statusu višji od drugega. Prvi je stregel častnikom, drugi pa posadki.

Po zajtrku smo odšli na krov, kjer nam je novincem naš neposredni nadrejeni »noštromo«, ki je vodja palube in katerega poimenovanje izhaja iz italijanskih besed »nostro uomo − naš človek«, razkazal ladjo in nas seznanil z delom. Bil sem precej zmeden, ker je bilo v izrazju tega noštroma v uporabi precej italijanskih popačenk.

Ko so pristaniški delavci naložili na ladjo ves tovor, ki je bil namenjen v sredozemska in afriška pristanišča, je delavec na obali iz bitve vrgel v morje ladijsko vrv, ki smo jo mornarji z vitli oziroma muniveli potegnili na krov. Na drugi strani smo tako na premcu kot na krmi vlačilcema spustili ladijsko vrv, s katero sta ladjo potegnila od obale. Bil sem na premcu. Ko je vlekel, se je iz vrvi na robu očesa zaradi trenja kar kadilo in je pokala. Glave smo imeli sklonjene, da nas vrv ne ubije, če poči. Ko sta vlačilca obrnila ladjo proti izhodu iz pristanišča, sta odvrgla ladijske vrvi v morje in mornarji smo jih z muniveli potegnili na krov. Noštromo je upravljal munivel, mornarji smo ladijsko vrv navijali na boben, drugi so jo pa zlagali v krog.

Izpluli smo proti Ravenni. Naše delo je bilo pritrjevanje tovora z jeklenimi vrvmi, da se med plovbo ne bi premaknil in ogrozil stabilnosti ladje.

Ko smo pluli mimo Savudrijskega rta, sem ponosno gledal proti Savudrijskemu svetilniku. Tam sem v poletnih dneh, v času počitnikovanja velikokrat opazoval ladje v daljavi in se spraševal, iz katerih daljnih dežel prihajajo in v katere odhajajo. Mornarji na njih so se mi zdeli kot bogovi. Nekaj velikega, nedosegljivega. In danes sem jaz mornar na eni izmed takšnih ladij. Danes jaz plujem v daljne dežele. Odšel sem na premec ladje. Veter mi je nežno božal lica in obala je izginjala nekje izza obzorja. Ostali smo sami sredi Jadranskega morja.