Možganska kapljica

Občutek za ranljivost drugega je šel tako daleč, da smo pripravljeni s tankočutnim besednjakom prikrojiti realnost.

Objavljeno
14. december 2017 13.31
Jela Krečič
Jela Krečič

Humanizem, vera v napredek človeštva, ideja konstantnega izboljševanja in jačanja zavesti je mogoče najbolj zakoreninjena predpostavka vsaj od razsvetljenstva dalje.

Tako, denimo, danes letimo v ekonomskem razredu in nič več v drugem ali tretjem. Bogataši pa se praviloma ne prevažajo v prvem razredu, ampak v poslovnem. Potovalno izkušnjo revnejših in bogatejših potnikov smo tako priličili vsaj na ravni govorice, če že ne na ravni velikosti sedežev in ostalih bonitet, ki pritičejo »poslovnemu« razdelku letala. Znakov sodobne razsvetljenosti in čuječnosti je še več. Nekoč so, denimo, obstajale velike zvezde, ki so izstopale že po tem, da so se okitile z dragulji in krznenimi plašči, zvezdniki pa z zlatimi urami in Rolls-Royci oziroma drugimi prestižnim vozili. V javnem življenju so torej klasični zvezdniki tako s svojim vedenjem kot opravo dajali vedeti, da niso navadni smrtniki, ampak nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega.

Danes nasprotno zvezde, pa čeprav znajo zaslužiti veliko več kot njihovi kolegi v preteklosti, v javnosti ne poskušajo več izstopati. Po ulicah se sprehajajo skuštrani in v strganih kavbojkah, srebajoč kavo Starbucks iz plastičnega kozarca. Težko je spregledati, kaj nam takšna nonšalantna drža sodobnih zvezdnikov namiguje: taki smo kot vsi ljudje, nič posebnega, povsem zliti z okolico. Tistih nekaj ničel, ki njihove bančne račune ločuje od minusa na računih vsakdanjih smrtnikov, se vsaj na videz ne da več zaznati.

Še en dokaz, da so se stara hierarhična razmerja porušila in je enakost med ljudmi postala tako rekoč očitna. To, denimo, lahko prepoznamo tudi v sodobnih pravilih formalnega obnašanja in komunikacije v poslovnem svetu. V organizacijah, kjer sicer vlada stroga hierarhija, je zaželeno, da podrejeni tikajo svoje šefe, ti jim v zameno delovne obveznosti narekujejo po elektronski pošti, v katero pritaknejo še kakšen emotikon, denimo, smajlija - da ne bi imel zaposleni občutka, da jim nekdo nekaj ukazuje, odreja. Šef raje zbuja vtis, da zahteva prihaja od nadvse ljubečega starša.

V sodobni družbi se je uveljavilo še kar nekaj strategij, ki poskušajo omiliti ali prikriti realne družbene razlike. Ironija je seveda v tem, da je verjetno danes pod tem površjem ideje, da smo vsi enaki, se vsi prijateljsko trepljamo, da vsi kupujemo le različice oblačil H&M ali Zara, da smo vsi enaki na letalu ali v kavarni, več razlik kot kdajkoli prej oziroma so se te še poglobile. To, kar je dejansko znak skupne zaslepljenosti ali morda celo družbene zamaknjenosti, doživljamo kot dokaze sodobne osveščenosti in povečane racionalnosti.

Do kakšne absurdnosti nas vaja iz naprednosti in razsvetljenosti pripelje, pa priča predvsem politično korektni besednjak - orodje, ki je za navidezno amortiziranje razrednih (in drugih) razlik naredilo več kot katerikoli populistični politik. Ker smo seveda danes tako občutljivi za ljudi, ki naseljujejo planet, posilstvu ne bomo več rekli tako, ampak raje (spolni) napad. Mučenje, ki ga obveščevalne službe izvajajo, pa danes nosi ime pojačana zasliševalna tehnika (enhanced interrogation technique).

V teh primerih gre naš občutek za ranljivost drugega tako daleč, da smo pripravljeni z besednjakom prikrojiti realnost, da le ne bi naše besede koga preveč prizadele. To, da nekdo na lastni koži dobiva udarce v imenu najbolj svobodne in demokratične države na svetu, naše jezikovne tankočutnosti v ničemer ne omaje.

Tako gre torej zgodba o spreminjajoči kulturi (predvsem) na zahodu, ki naj bi temeljila na čuječnosti, senzibilnosti do vseh. V tem je treba prepoznati perfidno ideološko operacijo, v imenu katere se izkoriščanja, nasilje, neenakost ne le ne zmanjšujejo, ampak celo jačajo. A dokler znamo pri tem uporabljati sofisticiran jezik, smo lahko ponosni na našo izjemno civiliziranost.

Pred kratkim je - če gre verjeti internetnim virom - neka britanska birokratska ustanova napravila še en velik korak k dobrobiti človeštva, ko je izraz »brainstorm« (dobesedno možganska nevihta, ki pomeni, da ljudje družno delijo in iznajdevajo ideje) nadomestila z »brainshower« (možganski tuš/ ploha), češ da bi prvi izraz lahko prizadel epileptike. Verjetno ni boljšega primera za to, kaj se v sodobnem politično korektnemu univerzumu dogaja z našimi možgani - ko bo ta proces zaključen, bomo naša možganska naprezanja lahko označili le še kot »braindrop« (možgansko kapljo) ali pa »braindead« (možgansko mrtvilo).