Müsli in rüsbe: Requiem za Radaljac vs. Flisar

Čas je, da se pozornost preusmeri na dejanski problem pretirane moči starih prdcev na kulturnih pozicijah nad novimi prišleki.

Objavljeno
19. julij 2016 10.10
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Saj vem: svet se podira okrog nas − Evropski uniji odpada omet; v državi, ki naj bi premoščala prepad med Evropo in Bližjim vzhodom, se po neuspelem puču obeta zaostritev diktature; pod Alpami stari pisci še vedno verbalno kukajo pod vsako krilo, ki stopi na sceno, jaz pa poročam, kako sem se kaj imel na morju in se veselim risanja krimičev z živalmi v glavnih vlogah.

Ampak zadnje čase sem postal politično resno apatičen: če se mi je še pred dvema letoma zdelo, da je svet na točki preobrata in da je prav zdaj prilika flipniti ga na bolje, me je zaporedje lanskih debilan − od razočaranj Cerarjeve birokratske vlade prek dviga desničarjev ob prihodu beguncev pa do Trumpove čezlužne kandidature − ohromilo do te mere, da sem sklenil le še obdelovati svoj vrt in skozi okna padajočega letala vsake toliko ošvrkniti bližino tal, da bi vsaj poskusil izskočiti, preden trešči ob tla.

Od vseh omenjenih dogodkov se mi je edini vreden intervencije zazdel najlokalnejši − afera Radaljac vs. Flisar −, saj je tam kazalo, da bi pisanje utegnilo celo vplivati na potek dogodkov, a je bil moj bljog na sporedu šele, ko je bil cilj protesta že dosežen. Hiter prelet njegove že spisane vsebine je dokazal, da po Flisarjevem odstopu deluje kot brcanje že mrtvega konja in tako sem se sprva odpovedal tudi tej aktualistični intervenciji, da bi vam postregel s še eno malo epizodo iz življenja skromnega očeta in novopečenega gastarbajterja.

Toda ker konj, kot vidite na zgornji sličici, trdi, da je kolabiral samoiniciativno, in ker Flisar na koncu koncev dejansko niti približno ni edini konj, za katerega je tukaj šlo, bi danes vendarle navrgel par opazk ob zaključku zadeve v imenu doprinosa k njenemu izzvenu v smer želene poante.

Prvič, kdor še vedno meni, da je šlo pri celi reči le za napad na moško spolno iniciativo v imenu nekakšne hiperpolitične korektnosti, kot jo poznamo iz ZDA, naj, prosim, resno, takoj neha. Seksualna iniciativa kateregakoli spola ni nikakršen problem, dokler se iniciator na negativen odziv nanjo ne odzove s sankcijami, pa naj bodo te fizične, verbalne ali ekonomske. Tu sta nedvoumno padli zadnji dve, zato je Flisarjev odstop super na mestu.

Drugič, seksualna iniciativa je že sama po sebi rahlo problematična, kadar je izvedena s pozicije moči nad nekom, ki od te pozicije ekonomsko nekaj potrebuje, saj vsebuje implicitno grožnjo potencialnih sankcij ob neprevidnem odzivu. In literarna scena ima s tem vsaj po mojih informacijah hud problem. Ženske morajo ob vstopu nanjo praviloma najprej čez špalir masturbirajočih metuzalemov in jasno je, da se bodo čez lahko prebile le, če bodo napade znale dovolj elegantno odbiti ali razvile dovolj trdo kožo.

Mislim, da se vsi strinjamo, da to niti približno ni ok, pa čeprav večinoma mineva brez protesta. In Radaljac je pač primer, ko je eni od debitantk prekipelo in je bila zato poslana nazaj na začetek špalirja.

Njen protest torej nikakor ne more biti označen kot »lov na čarovnika«, saj se ta praviloma izvaja s strani močne  družbene skupine nad šibko, medtem ko je bilo tu prav nasprotno. Flisar z odstopom v resnici ni izgubil veliko družbene moči, medtem ko se je Radaljac v imenu izboljšanja položaja žensk na slovenski literarni sceni izpostavila precejšnjemu metežu blata in zmanjšanja možnosti za nadaljnje delo. Zato tu edini lov na čarovnice vidim v javnem blatenju nje, ki je navadno strahopetno brcanje šibkejšega člena.

Končno, čeprav Flisar res verjetno ni, kot sicer verjetno pravilno poudarjajo nekateri, najhujši izmed literarnih špalerjev, se je pač, kot se to v družbenih preokretih često zgodi, slučajno znašel prav na mestu tiste pregovorne slamice, ki je kameli končno zlomila hrbet, in čeprav drobna, je tudi ona skočila nanj ter postala prav ta, ki je problem razgalila.

Prepričan sem, da tudi voznik avtobusa, ki je Roso Parks poslal v zadnji del avtobusa, ni bil najhujši rasist v Ameriki: hej, mogoče niti rasist ni bil, dovolj je bilo, da je upošteval pravila, da je sodu izbil dno in nehote dal povod za eno večjih družbenih sprememb v novem svetu.

Ko je torej človek končno odstopil, je za upati, da je to korak v smeri izboljšanja situacije: da bodo ženske po tem pozitivnem zgledu o takih incidentih več poročale in da bodo tipi na pozicijah bolj premislili, kdaj bodo na neprimeren način asertivni do ekonomsko podrejenih. Brez skrbi, tako tipi kot ženske se bomo v podobnih situacijah še vedno lahko pecali in si omenjali erekcije in mokre mufe, ampak mislim, da vsakdo, ki je cirka normalen, točno ve, kdaj je primerno to početi in kdaj ne.

Zdaj je predvsem čas, da se pozornost s smokescreenov politične korektnosti in obtoževanja protestnikov linča preusmeri na dejanski problem pretirane moči starih (res v veliki večini moških) prdcev na kulturnih pozicijah nad novimi prišleki, ki je postala še toliko bolj nebrzdana, odkar so novi prišleki v tako hudi ekonomski stiski. To, skratka, ni le boj med spoloma, ampak tudi med generacijama.

Zdaj se pa res umikam nazaj v apolitiko: prihodnjič berete samo še o morju, bebejih, borovcih in beštijah.

Do takrat,

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.