Tiskane izdaje
Kakšna je razlika med korporacijo in javnim zavodom? Ne veste? Pridružili ste se 8,5 milijona Izraelcev, ki tudi ne vedo. Gre za narodno uganko in vsa država se ukvarja z njo. Predsednik vlade je izjavil, da bo »šel do konca« in ta konec tudi dosegel. Kateri konec? Ne vem in ne vem, če tudi on ve. Nihče ne ve. Predsednik vlade grozi z najhujšim. Če ne bo po njegovo, pa karkoli že to je, bo naredil nekaj povsem groznega: razglasil bo nove volitve. Naj ljudje odločijo, ali hočejo javni zavod ali korporacijo, pa karkoli že to je.
Za kaj gre? Ena stvar je gotova: gre za javne medije. Benjamin Netanjahu jih hoče nadzorovati. Popolnoma. V celoti. Radio. Televizijo. Družbene medije. Vse. Zdi pa se, da ni tako zlahka imeti roko nad njimi.
Še pred Izraelom in pred televizijo je britanska oblast v Palestini ustanovila Glas Jeruzalema (Voice of Jeruzalem), ki nam je sporočal novice o drugi svetovni vojni. Ko je bila vzpostavljena država Izrael, se je radijska postaja preoblikovala v Glas Izraela (Voice of Israel). Pristojnosti so ostale enake. Formalno je pripadal vladi, a je užival znatno avtonomijo. Potem pa se je pojavila televizija. Imamo številne postaje, ena od njih pa je javna in ima enako avtonomijo.
Netanjahu je zelo občutljiv in ne mara kritike. Prav tako je ne mara njegova žena Sarah'le. Kraljevski par se je spraševal, kako utišati nesramne govorice. Dokopala sta se do rešitve: odpravi javni zavod in ustvari korporacijo. S to preprosto zvijačo bi se lahko rešila starih mačkov (in psov), ki jih prezirata. Odločitev je padla, sprejeli so zakone, odmerili proračun in najeli novo osebje.
Toda potem se je Netanjahu - ali njegova žena - neke noči zbudil in se vprašal: Joj, le kaj počnemo? Kdo po povedal tem dobrim korporativnim ljudem, kaj naj objavljajo in kaj ne? Nova korporacija je oblikovana po zgledu BBC (British Broadcasting Corporation). BBC ima veliko mero neodvisnosti. Ali res hočemo korporacijo, ki se ne bo menila za želje predsednika vlade? Ali celo slabše, želje njegove žene? Seveda da ne. Ustavite konje!
In tukaj smo danes. Stari zavod še ni odpravljen in njegovo moštvo še ni bilo razpuščeno. Njegove televizijske in radijske postaje neprestano oddajajo. Potem pa imamo tu še novo medijsko korporacijo, z novimi uslužbenci, ki bo začela oddajati 30. aprila, torej čez dober mesec. Kdo bo oddajal 1. maja? Javni zavod? Korporacija? Oba? Noben od njiju? Samo Vsemogočni ve. Mogoče pa tudi on ne.
Kdo je v tej borbi Netanjahujev nasprotnik? Zelo malo verjeten nasprotnik: Moše Kahlon, finančni minister. Prijazen, skromen tip človeka, ki se neprestano smeji in je nekdanji član Likuda. Vsemogočni - isti - je mačko prelevil v leva. Čudeži se dogajajo.
Ta teden sem obiskal radijski studio. Okoli mene so bili sami radijci. Enega za drugim sem jih spraševal, kakšen je sploh smisel vse zadeve. Trudili so se, da bi mi vse razložili, ampak na koncu mi ni bilo nič kaj bolj jasno. Trdno sem prepričan, da tudi njim ni jasno.
Ta teden je šel Netanjahu na obisk na Kitajsko, da bi šel stran od vsega tega, kolikor je le možno. Odnosi med dvema svetovnima silama - Kitajsko in Izraelom, slonom in mišjo - so dobri. Predsednika vlade so peljali naokoli, obiskal je tudi Veliki zid. Na fotografijah je obkrožen z možmi v temnih oblekah, zraven pa je ženska v rdečem, njegova žena. Ravno je telefoniral in se ni menil za čudovito pokrajino.
Komu je telefoniral? Presneti novinarji so to kmalu ugotovili. Predsednik vlade je govoril s svojimi podložniki v daljnem Izraelu glede razpustitve korporacije in okrepitve starega zavoda. Njegov minister za finance je oznanil, da bo v primeru, da se to zgodi, sesul vlado. Če hoče Netanjahu ostati na oblasti, bodo nove volitve neizbežne. Zakaj? Brez Kahlona in njegove stranke Kulanu zgubita Netanjahu in njegova ultra desničarska koalicija večino v knesetu. Opozicija lahko tako skupaj s Kahlonom tvori novo večino. V teoriji bi lahko sestavili novo vlado. Tako ne bile potrebne volitve. Preprosta računica.
Ehm, da... Vendar pa ta računica ni realna politika. Nova koalicija bi morala vključevati tudi arabsko stranko, kar pa bi bilo za Lapida in Herzoga preveč. V času te absurdne zadeve sploh ni bilo slišati glasu iz opozicije. Kot bi jih Vsemogočni - še vedno isti - zavezal jezike. Kot da bi Jair Lapid, ki na splošno obilno govori in bi po naslednjih volitvah lahko vodil največjo stranko v knesetu, iskal primerne besede. Ubožček. A ne tako zelo ubog kakor Jicak Herzog, vodja sionističnega tabora oziroma laburistov. Niti besede. Nič ni imel za povedati, pa kakor se to sliši za politika neverjetno. Zakaj takšna nenadna tišina? Preprosto: na obeh straneh konflikta so novinarji. Kateri politik bi si želel prepira z novinarji? Le kdo bi si drznil, razen Benjamina Netanjahuja?
Kaj hoče? Kaj je namen tega celotnega kravala? Na to uganko je moč z lahkoto odgovoriti. Netanjahu hoče imeti izključen in neposreden nadzor nad vsemi izraelskimi mediji. Hoče si zagotoviti, da bi lahko vsakemu posameznemu komentatorju naročil, kaj sme in kaj ne sme izreči.
Po zadnjih volitvah ni obdržal v svojih rokah zgolj funkciji predsednika vlade in zunanjega ministra, ampak tudi ministra za komunikacije, kar je novejša funkcija, pod nadzorom katere je vsa denarna pomoč za medije. Zaradi tehničnih razlogov ga je vrhovno sodišče prisililo, da se je položaju odpovedal. Predal ga je enemu od svojih kimavcev.
Nadzor nad vsemi mediji so sanje vsakega demokratičnega vladarja. (Diktatorji o tem ne sanjajo, ker to že imajo.) Netanjahu že ima absolutni nadzor nad največjim izraelskim dnevnikom, ki ga delijo zastonj. To je darilo enega njegovih najbolj gorečih občudovalcev, ameriškega kazinojskega mogotca Sheldona Adelsona. (Skoval sem hebrejski izraz za takšen brezplačnik - »brezvestnik« (gratisette).) Lastnik pravega dnevnika, ki ima skoraj enako naklado, naj bi Netanjahuju v zameno za zmanjšanje naklade njegovega zasebnega časopisa ponujal prednostno obravnavo.
Zakaj so vendar Netanjahu potrebne vse te mahinacije? Njegova oblast ima trde temelje in je že uresničil sanje vsakega politika: nima naslednika. Vse mogoče dediče je že dolgo nazaj pospravil. Vprašajte katerega koli izmed njegovih sovražnikov, ali vidijo koga kot njegovega naslednika. Kar naenkrat bodo utihnili.
Mnogi Izraelci - vključno z mano - so prepričani, da vodi Netanjahu državo proti eksistencialni katastrofi. Je brez svetovnega nazora, z izjemo nacionalističnega fanatizma svojega pokojnega očeta, ki je bil zgodovinar španske inkvizicije. Kot intelektualec je čista nula. Vendar pa je nadarjen politični praktik in izvedenec za vsakodnevne politične mahinacije, vključno z odnosi s tujimi silami. Zdi se, da naokoli ni katerega drugega praktika, ki bi lahko zapolnil njegovo mesto.
Zaenkrat smo torej obsojeni na njega ter njegov javni zavod in/ali njegovo korporacijo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
