Nazaj v preteklost

Kaj je v TV-serijah, ki se vračajo v polpeteklo zgodovino, takšnega, da si zdaj zaslužijo našo pozornost?

Objavljeno
17. november 2016 20.37
Jela Krečič
Jela Krečič

V zadnjih letih so se predvsem v anglosaksonskem svetu namnožile TV-serije, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino. Začelo se je z nadaljevanko Oglaševalci, ki je svet spomnila na morda najbolj odločilno obdobje v ameriški zgodovini, na šestdeseta leta, ko so se sprožila številna civilnodružbena gibanja, protesti proti vojni, borba za pravice temnopoltih, žensko gibanje in splošna družbena emancipacija. Nadaljevalo se je z vrsto televizijskih produktov, ki so očitno želeli unovčiti uspeh Oglaševalcev ter reproducirati eleganco in privlačnost te serije Matthewa Weinerja.

Pred kratkim je Amazon svojim odjemalcem ponudil kar dve seriji, ki se dogajata v približno istem zgodovinskem obdobju. Crisis in Six Scenes Woodyja Allena je komedija, ki sooči revolucionarno hipijevko Lenny (Miley Cirus) in ostarelega liberalca Woodyja Allena, nedovzetnega za družbene spremembe, Good Girls Revolt pa se začne tam, kjer se Oglaševalci končajo, na začetku sedemdesetih z zgodbo zaposlenih raziskovalk na reviji News of the Week, ki so si morale kolikor toliko enakovredni položaj z moškimi novinarji prigarati s tožbo. Poleti je sicer v čisto drugem žanru znanstvene fantastike uspehe požela nadaljevanka Stranger Things, ki se dogaja v osemdesetih letih.

Vprašanje, ki se pri tem pogostem vračanju v polpreteklo zgodovino pojavlja, je: kaj je v njej takšnega, da si zdaj zasluži našo pozornost? Zakaj je upodabljanje te preteklosti zanimivo in privlačno, kakšne odgovore na današnje zagate najdemo tam?

Pri večini naštetih serij (še posebej pri Oglaševalcih in Good Girls Revolt) prevladuje občutek, da je vračanje v šestdeseta leta povezano z občutkom, da so bili tisti časi še časi avtentičnega užitka. V Oglaševalcih težko spregledamo obsesivno kajenje tako rekoč vseh nastopajočih v vseh prizorih, v Good Girls Revolt pa je poleg tega očitna fascinacija ustvarjalcev z ekscesi, ki so prišli skupaj z emancipatornimi gibanji v šestdesetih letih, naj gre za droge ali eksperimentiranje s seksualnostjo.

V tem gre videti nostalgijo po časih, ko je bil užitek užitkonosen prav zato, ker je bil s stališča prevladujočih družbenih norm prepovedan: omenjene serije v preteklost delegirajo užitek, ki je danes zapovedan, a prav zato za subjekte na neki eksistencialni ravni izgubljen.

Kapitalistična ideologija potrošništva je povsem otopila ostrino velikih gibanj izpred petdesetih let, saj objublja ali zapoveduje užitek vsakomur. Zahteve po osvoboditvi in po razpadu starih norm je uspel kapitalizem dobro kapitalizirati. Danes kapitalistični ustroj spodbuja raznovrstnost življenjskih slogov, poleg tega pa je tudi na strani vseh mogočih spolnih usmeritev in seksualnih izbir, kar predstavlja kot ultimativno obliko svobode za vsakogar.

Druga plat te dozdevne osvoboditve, ki vsakomur dopušča življenjsko izbiro, je, da posameznik za te izbire odgovornost vse bolj prevzema sam. Zato se postopoma režejo razni socialni transferji, od brezplačnega zdravstva do brezplačnega izobraževanja.

Užitek je danes zapovedan, a prihaja skupaj z idejo srednje ali zdrave mere in v obliki raznih pregreh brez grešnega ali škodljivega elementa: ponujajo nam brezalkoholna piva ali čokolado brez sladkorja. Toda, ali ne bi mogli nekaj podobnega reči tudi za našo družbeno senzibilnost? Pozvani smo k razumnemu presojanju in družbenemu angažiranju, a brez kakršnegakoli tveganja za lastno dobro, želimo si revolucijo, ki pa bo izpeljana tako, da ne bomo zgubili svojega udobja. Hočemo spremembo, ne da bi se kaj zares spremenilo.

Serije, ki se vračajo v preteklost, tako današnjemu času postavljajo zanimivo ogledalo. Po eni strani lahko vidimo, da je prav v tistem obdobju kapital kulturne razlike vzel za svoje tržne niše in jih s pridom unovčil, po drugi strani pa vidimo družbena gibanja, v katerih so udeleženci bili pripravljeni žrtvovati za svojo Stvar mir, udobje in druge bonitete.

Užitek, ki izhaja iz gledanja tovrstnih serij, prav gotovo kaže na mejo cinizma, ki naj bi bil prevladujoča drža sodobnega posameznika. Lahko bi rekli, da gre v tem sentimentu prepoznati željo po emancipatorni družbeni viziji, po pravični družbi − ljudje hrepenijo po ideji, za katero bi lahko žrtvovali svoj življenjski slog in način življenja.

Cinizem je torej prej na strani sodobnih oblastnikov in politikov, usmerjenih v ohranjanje statusa quo oziroma v služenje korporativnemu in finančnemu kapitalu.

V tem kontekstu je potovanje v preteklost, kjer so družbene ideje navdihovale posameznike in množice, lahko dejansko korak naprej. V preteklosti najdemo zglede, ki nas lahko spodbujajo danes. Morda je veliko bolj kot pokroviteljska drža sodobnikov do preteklosti včasih na mestu spoštovanje do ljudi, ki so si drznili zahtevati nemogoče.