O branju in nebranju in pisanju

Ni bilo branje časopisov zunaj na terasah kavarn včasih nekaj tako zelo in? Kdo bo cenil delo novinarjev, če ga ne bomo sami?
Objavljeno
23. junij 2015 15.24
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Ko se sprehodim čez sobotno tržnico, ljudje ne posedajo več po kavarnah z Delom ali s Sobotno prilogo v roki. Prodajalka v trafiki pod mojim blokom v centru mesta pravi, da proda en ali dva izvoda Dela, če je dober dan. Ni bilo branje časopisov zunaj na terasah kavarn včasih nekaj tako zelo in? Zvenim kot konservativec, ki ga je strah vsega novega, kar prihaja. Kaj je tisto novo, še ne vemo zares. Vemo samo to, da se je svet informacij, branja korenito spremenil in da nič več ne bo isto.

***
Zadnjič sem na predstavitvi knjig kolegic Jele Krečič in Irene Štaudohar na vprašanje direktorja Beletrine Mitje Čandra, kako si razlagamo čedalje večje število knjig, ki jih napišejo novinarji, rekla, da je očitno vrednost pisane besede tako padla, da si želimo novinarji vsaj s tem, ko članki izidejo v knjigi, svojemu Delu dati simbolno vrednost. In da imamo občutek, da zaradi hektičnosti vsakdana in radikalno spremenjene medijske pokrajine sveta branost časopisev rapidno pada.

Izjava zveni nekako robato, jamrajoče, celo neokusno. Izdajamo knjige, torej, da bi nas nekdo bral, ker nas sicer ne. Kar seveda ni res. Nas pa berejo manj kot pred petimi leti. A gre za nekaj drugega. Da je v času, ko je vrednost pisane besede na najnižji točki, očitna potreba nas novinarjev, da nekaterim tekstom, ki smo jim posvetili veliko presežne energije, časa in nočnih ur, tekstom, ki jih ni mogel napisati nihče drug, ker smo imeli priložnost biti na pravem mestu ob pravem času s pravimi ljudmi, damo vsaj možnost, da pridejo do bralcev še na drug način. Da jim odpremo okna in vrata za potencialne nove bralce.

»Hiša Delo ima brez dvoma še vedno največji potencial piscev v državi,« mi je zadnjič tako mimogrede navrgel urednik konkurenčnega medija. »Le da ga ne znate izkoristiti. In pri tem ne mislim na kvantiteto, je še dodal z ironičnim nasmeškom.«

Kdo bo cenil naše delo, če ga ne bomo sami?

Poklic novinarja v javnosti nima več prave teže in veljave. In zato smo krivi sami, ampak ne čisto sami.

Na facebook sem šla iz preprostega razloga, na pobudo kolegov novinarjev, ki so rekli, da sem to dolžna svojim člankom. Zaslužijo si, da imajo odprta okna. Facebook morda ni prostor za daljše, družbenokritične članke, kakršne pišejo moji kolegi, toda iz prakse vidim, da se v trenutku, ko se določen tekst pojavi na mojem, njenem, njegovem zidu, opazno poveča število bralcev.

Postajamo sami svoji promotorji, štejemo všečke in priporočila za naše članke, ker to pomeni, da obstajamo, da ne pišemo zaman. Vsak, ki ustvarja, potrebuje feedback, odziv. Odziv urednika, odziv novinarskega kolega, kolegice in seveda odziv bralcev. Za koga pišemo, če ne tudi za to, da bi naš članek, esej, kolumna, komentar, intervju v ljudeh vzbudil določena čustva, sprožil določene premike v družbi, na mikro ali makro ravni. (to zadnje je iluzorno, pa vendar)

Nikoli se nisem strinjala s tistimi, ki so rekli, da je novinarski tekst vreden samo v tistem času, ko je objavljen; da zanj v knjigi ni prostora. Intervjuji Nele Malečkar so bili zame kot mlado novinarko obvezno čtivo, v zbranih intervjujih Mance Košir sem na novo odkrila še drug obraz Vitomila Zupana, Marjana Rožanca. Zbrani intervjuji Branka Sobana Zločin brez kazni in Kazen brez zločina so ključ za razumevanje polpretekle zgodovine, poglobljeni intervjuji z osebnostmi, ki so zaznamovali ta čas: Orhan Pamuk, Gari Kasparov, Vladimir Aškenazi, Florence Hartmann, Philippe Morillon, zadnji rešitelj Srebrenice ...

Zbrati kolumne, intervjuje, eseje na enem mestu, v knjigi, ki jo lahko vzameš v roke, vtakneš v torbo, ne pomeni samo potešitve avtorjeve nečimrnosti. Ko sem začela brati knjigo Irene Štaudohar Magija za realiste, sem kljub temu, da sem prebrala veliko večino Ireninih člankov že v Sobotni prilogi, imela občutek, da berem novo knjigo. Knjigo, ki mi nadomešča vsaj petdeset knjig o sodobni znanosti, nevroznanosti, ki jh je namesto mene prebrala Irena Štaudohar in jih motaignovsko uvrstila v presenetljiv niz: o možganih, o ljubezni, o sočutju, o avtoportretu ...

Knjigi Boštjana Videmška in Jureta Eržena Vojna terorja: deset let po 11. septembru, Upor − arabska pomlad in evropska jesen sta dragocena dokumenta časa, pričevanja iz prve roke; tudi zato jo je treba odložiti večkrat, da lahko potem nadaljuješ. Vmes preveč boli. Ker sta videla preveč strašne stvari, ker nanje nenehno opozarjata in ker se zdi, da nikomur ni mar.

O svoji knjigi za reportažne sladokusce Pot na Orient je Ervin Hladnik Milharčič rekel: »Treba je veliko brati in veliko potovati. To se mi zdi dobra formula: vedeti in videti. Če ne bereš in samo vidiš, ne veš ničesar, če pa samo bereš in ničesar ne vidiš, si lahko v lepem miselnem svetu, ki ga lahko verificiraš samo s pojmovnim aparatom. Jaz sem pa vulgarni empirist, rad delam oboje: rad berem, toda če nisem videl, ne morem pisati.« Ne moremo vsi videti, lahko pa s knjigo vulgarnega empirista vidimo kos sveta in ga doživimo z njegovimi očmi. Ker so teksti mojstrsko napisani.

Albert Camus je bil po mnenju nekaterih boljši novinar kot filozof; znal je opisovati atmosfero, svet, ljudi. Številni pisatelji so začeli kot novinarji in s tem ne mislim, da je novinarstvo kaj več ali kaj manj od dobre literature. Za Hemigwaya, Marto Gellhorn, Marqueza vemo.

Jaz imam rada daljše članke, napisane kot feature story, rada preberem dober intervju, zgodbo, reportažo; in tako kupujem Global, Mladinino 'uspešnico', preberem tudi De Facto, Poglede in seveda Sobotno prilogo. Lažem, največkrat mi ne uspe. Ker moram v času, ko sem včasih lahko brala, pisati. Kot je pred časom rekel Primož Kališnik, če ni inputa, tudi output ni več kakovosten. Še piščance razumejo.

Hitreje, več, več, in ker ne spadam med tiste genialne novinarje, ki dejansko lahko kakovosten tekst napišejo v nekaj urah, se mučim počasi.

Tako kot je ljudi grabila panika, da bo s pojavom filma umrl radio, da s pojavom spleta ne bo več televizije, ta strah se ciklično ponavlja že dvesto let, me je res strah, kaj bo s tiskanimi mediji.

Televijske hiše so posegle po drugi sredstvih, vzele so v roke produkcijo serij, ki je večinoma bolj kakovostna kot tisto, kar prihaja iz holivudskih studiev. Radijske hiše iščejo nove možnosti in jih bodo najbrž našle, tudi s pomočjo spogledovanja s podcasti, kot sta recimo Torpedo Izaka Koširja, Spetek Mihe Šaleharja, imamo samostojne podcasterje Apparatus, Metina lista ali Marsowci kolega Lenarta Kučića. Lahko kuhaš in poslušaš. Lahko tečeš in poslušaš. Čas je predragocen, da bi tako kot včasih počeli samo eno stvar.

Kaj bodo morale narediti časopisne hiše? Kaj lahko še počneš poleg tega, da bereš časopis, ni vprašanje. Kaj lahko eskluzivnega ponudimo bralcem v cunamiju informacij? Aktualnost informacij je že dolgo domena radia, spleta. Časopis bi si najbrž moral prizadevati za presežno vrednost napisanega: poglobljen, napisan komunikativno, sočno, popularno, napeto, hkrati s težo. Kot članki v Guardianu. Ki so velikokrat, ko odmisliš mojstrsko obračanje besed prekaljenih novinarjev, veliko bolj prazni kot članki, reportaže, intervjuji slovenskih kolegov.

Razvrednotenje novinarstva je proces, ki teče, in mi stojimo oziroma tipkamo, sklonjeni za svojimi računalniki, in spet se nam zdi, da nič ne moremo narediti. »Ljudje postanejo panični, nehajo razmišljati, začnejo zadovoljevati urednike, ki zadovoljujejo lastnike, vsi se ženejo za višjo branostjo, začnejo iskati nove in nove načine, kako bi pritegnili bralce ...« mi je v intervjuju rekel filozof in pisatelj Alain de Botton. »Potem se odločijo, da bodo začeli odpuščati ljudi ali da bodo zmanjšali število strani, namesto da bi se mirno usedli za mizo in premislili novo situacijo: Kaj lahko naredimo? Kaj lahko ponudimo ljudem, česar ne morejo najti na spletu? Kaj si ljudje resnično želijo?«

Kaj je torej tisto? V čem je torej prednost dobre novice v morju informacij? Kako bomo zapeljali ljudi? »Prepričan sem, da je novinarstvo umetnost. Umetnost, ki v resnici ne razume svojega umetniškega potenciala,« mi je odgovoril de Botton in mi zaprl sapo. »Prava moč novinarstva ni v novicah, ampak v analizi, sintezi dogodkov, kar je zelo blizu filozofiji; za to je potrebna moč opisovanja, občutka za detajle, pravzaprav občutka za dramo, kar novinarja približa pisatelju. Hočem reči, novinarstvo ni samo naštevanje informacij in dejstev. Norman Mailer in Truman Capote sta vedela, kako povedati zgodbo na način, da se bo dotaknila vsakega od nas, da bo v bralcu nekaj premaknila.«
Podpišem takoj, pa čeprav je rahlo naivno, in rahlo romantično.

Upam torej na takšne medijske lastnike in urednike, ki bodo znali dati prostor, možnosti in krila potencialu, ki ga imajo v rokah. Potem možnost preživetja obstaja. Če citiram 'našega' strokovnjaka za nove medije Lenarta Kučića, je pač dejstvo, da bodo tiskane naklade še naprej padale in se bodo verjetno ustalile šele pri vrednostih, ki so značilne za zahodne trge, kjer skupna naklada vsega kakovostnega dnevnega tiska dosega od dva do štiri odstotke populacije. Časopisne hiše pa v tekmi za digitalne prihodke tako ali tako ne morejo konkurirati, recimo, komercialni televiziji.

»V takšnem medijskem okolju skoraj zagotovo ne bo mogoče ustanoviti medijskega podjetja, ki bi lahko po tržnih načelih podpiralo in plačevalo zahtevnejše novinarsko delo,« stvarno piše moj kolega, čeprav vem, da tudi on vidi prihodnost. Tako kot jo mi vsi, ki pišemo, in kakorkoli se sliši patetično, ustvarjamo in pišemo zato, da bi pomagali izboljšati svet. To je novinarstvo. In kot pravi kolegica Irena Štaudohar, morda bomo začeli počasi znova odkrivati užitek v tem, da si vzamemo čas in preberemo članek, dolg tri strani. Raziskave kažejo, da prav New Yorkerju ali Atlantic Monthlyju, ki imata poglobljene članke, ki se berejo kot pol literatura, drama, zgodba ... naklada ne upada.

Čas je, da se odvadim jamranja. »V svetovnih prestolnicah znanosti in kulture ne bo nikogar zanimalo, koliko njihovih zamisli so pokopali nerazumevajoči šefi in zakaj njihovega dela nihče ne pozna,« je zapisal kolega Lenart Kučić v svoji kolumni za SP Jamraton. »Odgovor bo preprost in neizprosen: premalo so spoštovali sebe in svoje delo.«

Kdo bo cenil naše delo, če ga ne bomo sami?