Politik, investicijski bankir in urednik v eni osebi? Zakaj pa ne?

Osbornu je treba priznati, da je tale njegov aktivni, sočasni angažma v treh stebrih moči in vpliva pač tipično zeitgeistovski in trendsetterski.

Objavljeno
18. marec 2017 11.42
FILES-BRITAIN-MEDIA-PRESS-OSBORNE
Miha Jenko
Miha Jenko

Si lahko predstavljate, da, recimo, jutri Dušan Mramor, Janez Šušteršič, Mitja Gaspari, Zvonko Ivanušič, Anton Rop, Franci Križanič ali kdo drug iz cvetobera nekdanjih slovenskih finančnih ministrov prevzame urednikovanje Dela, Dnevnika, Večera, Slovenskih novic, Primorskih novic itd., ob tem obdrži nadvse vplivno in ugledno poslansko službo in plačo, za finančni priboljšek pa še za skoraj milijonski letni honorar svetuje tujemu investicijskemu skladu? Se vam zdi, da je kaj takega vendarle preveč tudi za tole našo šentflorjansko mentaliteto in novodobno grabežljivost naše politične elite? No, na Otoku se je včeraj zgodil fascinanten primer, ki dokazuje, da je kaj takega ali še kaj več povsem mogoče. A pojdimo po vrsti in naprej v zgodovino.

Najprej poklon Otočanom. Viktorijanska Anglija je kot zibelka industrijske revolucije in tržne ekonomije in kolonialna velesila, postavila temelje tudi naši, časopisni in medijski industriji. Res je, kje so že zlati časi londonskega Fleet Streta, ulice, kjer so eno ob drugem stala uredništva najbolj znanih britanskih časopisov. No, tudi zdaj London z ugledno BBC, Guardianom, Financial Timesom in Economistom in drugimi medijskimi prvokategorniki še vedno postavlja najvišje profesionalne standarde svetovnega žurnalizma. Tako kot po drugi strani Daily Mail, The Sun in podobni rumeni tabloidneži včasih kažejo, kako globoko je lahko medijsko dno.

Verjetno tudi zaradi veličastne tradicije, so bili Angleži in Britanci pri časopisih, njihovi promociji in tudi pri trendih v medijski industriji vedno avantgarda, trendsetterji, korak pred drugimi. V dobrem in v slabem. Recimo, spomnim se počitnic v Londonu dobro desetletje nazaj, ko mi je prodajalka na postaji »undergrounda« pri Hyde parku ob nakupu plastenke vode potisnila v roke še zastonjski izvod sicer resnega in plačljivega dnevnika Daily Telegraph. Priznam, takrat sem se zelo resno zamislil nad prihodnostjo tiskanih časopisov in medijev nasploh. Se pa časopisna krajina z razmahom svetovnega spleta, družbenih omrežij, krizo tiskanih medijev, postfaktično družbo in alternativnimi dejstvi še bolj dramatično spreminja.

In Angleži so zadnje dni tu spet v ospredju: javnost in to ne le britansko, je včeraj osupnila novica, da je vplivni ruski medijski mogotec in lastnik Evgeny Lebedev - sin ruskega oligarha in nekdanjega agenta KGB - za novega glavnega urednika londonskega brezplačnega tabloida Evening Standard imenoval nekdanjega Cameronovega finančnega ministra Georga Osborna, še vedno nadvse vplivnega politika, ki je v letih finančne krize zaslovel tudi kot utemeljitelj doktrine strogega varčevanja in hud nasprotnik britanskih sindikatov. BBC je to potezo Lebedeva označil kot »najbolj zanimivo, nepričakovano in drzno imenovanje urednika, kar se ga spomnimo« in verjetno se ni zmotil.

A to še ni vse: Osborne, letnik 1971, namerava ob urednikovanju ostati poslanec torijcev v britanskem parlamentu in za skoraj milijon evrov na leto bo še vedno štiri dni na mesec svetoval največjemu naložbenemu skladu na svetu, ameriškemu BlackRocku. Skratka, nastopal bo kot resnično visokooktanski večkratni funkcionar: hkrati bo prvi urednik branega londonskega brezplačnika, vplivni politik vladajoče stranke in zakonodajalec, lobist v finančnem središču Cityju z nadvse odličnimi zvezami in svetovalec megasklada, ki upravlja res težko predstavljivih 5100 milijard dolarjev premoženja.

Večkratni konflikt interesov se tu vidi tudi iz vesolja in kar nekaj Britancev je menda ob tej novici nejeverno pomislilo, da gre za prvoaprilsko šalo. No, Osborna vse skupaj prav nič ne ne moti. Za zdaj se ne odziva niti na pomisleke in zahteve poslanskih kolegov, naj odstopi kot poslanec - ker pač njegovo urednikovanje ne gre vštric z angleškim pojmovanjem neodvisnih, liberalnih medijev kot čuvarjev demokracije, na kar so na Otoku tako zelo ponosni.

Da možakar ob promociji na visok uredniški položaj nima omembe vrednih novinarskih in uredniških izkušenj, je ob vsem navedenem verjetno še najmanj pomembno. Se pa svoje uredniške neizkušenosti zaveda tudi sam Osborne. »Res sem vodil državo, nikoli pa še nisem vodil časopisa,« je že včeraj v nič kaj razkošnih prostorih Evening Standarda nagovoril urednike in novinarje. In seveda, kot polnokrvni politik je še dodal, da bo »edini cilj, da se sliši glas vseh Londončanov. Kot časopis se bomo neustrašno borili za njihove interese.«

Lahko sploh kdo dvomi v te besede politika, ki je kot finančni minister uničeval britansko socialno državo, kar je volivce prepričalo v smiselnost brexita, pravijo njegovi kritiki. Osborne, rojeni Londončan, je sicer glasoval za »remain«, zavedajoč se, da bi odhod iz Unije najbolj prizadel interese londonskega Cityja, evropske finančne prestolnice. Kako se bo takole uredniško okrepljeni Evening Standard v prihodnje loteval pisanja in komentiranja o londonski komunali, bankah ali naložbah, državni politiki itd. bomo lahko spremljali na njihovi spletni strani. Poznavalci pa opozarjajo, da bo novi šef svojo medijsko prezenco bržčas izkoristil za naskok na kak drug vplivni politični položaj, recimo najprej za londonskega župana, zagotovo ga zanima tudi služba premierja.

Je pa Osbornu treba priznati, da je tale njegov aktivni, sočasni angažma v visoki politiki, investicijskih financah in v medijih - treh stebrih moči in vpliva -, pač tipično zeitgeistovski in trendsetterski. Tako, kot je bilo v duhu tega krasnega novega postfaktičnega časa tudi vkorakanje Stephena Bannona, nekdanjega investicijskega bankirja pri Goldman Sachsu in urednika portala Breitbart, v Trumpovo Belo hišo.