Posredovanja: Čas pohabljenega spomina

Ko neprestano beležimo življenje, ga v resnici zamujamo. Zamujati življenje pa pomeni ne živeti.

Objavljeno
04. april 2017 13.24
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Nekoč smo se norčevali iz Japoncev. Konkretneje, norčevali smo se iz japonskih turistov. Vsako poletje so se v hordah valili po evropskih prestolnicah in ovešeni s fotoaparati ter kamerami beležili vse, kar jim je prišlo na pot: od pročelij gotskih katedral do spečih psov pred birtijami v stranskih ulicah. Nič ni ušlo njihovim objektivom. In medtem ko smo se iz njih norčevali, smo se spraševali dvoje: kdo, če sploh kdo, bo vse te posnetke dejansko gledal; in kako jim v tej maniji beleženja trenutkov uspe karkoli doživeti. Oziroma ali svet sploh še znajo gledati drugače kot skozi kukalo fotoaparata.

Danes se iz Japoncev ne norčuje nihče več. Malo zato, ker so se v še množičnejših globalnih turističnih preseljevanjih nekako izgubili. Še bolj zato, ker smo jim z leti postali podobni, in kar je bil pred tridesetimi leti eksces, je danes nekaj povsem običajnega. Predvsem pa neprestano beleženje trenutkov ni več samo stvar popotnikov in turistov, postalo je način življenja. Tehnologija je pač opravila svoje in zaradi nje je vse tisto, kar so drage aparature japonskih turistov zmogle takrat, danes skrito v naših žepih. Vse tisto in še več. S tem pa prej omenjena vprašanja niso več vezana zgolj na neko »čudaško« in oddaljeno kulturo, ki v poletnih mesecih izvaja turistično invazijo na naše kraje. Postala so bistvena za razumevanje našega vsakdanjika; in za razumevanje tega, kar imenujemo doživetje in spomin.

Znano in meni izjemno ljubo anekdoto pripoveduje Marc Bloch, ena najpomembnejših figur historiografije 20. stoletja: »Henrija Pirenna sem spremljal v Stockholm. Brž ko sva prišla, mi je rekel: 'Kaj si greva najprej ogledat? Menda imajo čisto novo mestno hišo. Začniva z njo.' In kakor da bi hotel prestreči presenečenost, je dodal: 'Če bi hotel biti starinar, bi imel oči samo za stare reči. Vendar sem zgodovinar. Zato imam rad življenje.'«

Kolektivni in zgodovinski spomin sta kompleksna pojma in njun premislek presega okvir tega pisanja. Ampak anekdota, čeprav sta njena akterja velikana evropskega zgodovinopisja, v resnici ne načenja znanstvenih teoretskih vprašanj. Govori o osebnem spominu in intimni naravnanosti na svet. O tem, kako in kam usmerjati svojo pozornost. In o tem, kaj pomeni doživetje.

Osebni spomin potrebuje dvoje, doživetje in zapis, vendar je zapis v tej relaciji vselej nekaj sekundarnega. Fotografija ali posnetek sta resda nekaj, kar zamrzne trenutek in s tem omogoča njegovo vedno novo obuditev. Nikoli pa ne moreta nadomestiti izkušnje samega dogodka.

Naslikajmo si prizor, ki smo mu bili priča že nič kolikokrat: fant in punca sta na koncertu svojega najljubšega benda. Ona vidno uživa, z zaprtimi očmi se skoraj ekstatično predaja muziki; on zbrano zre v ekran svojega telefona, ki ga − v upanju, da ujame čim lepši kader − drži visoko nad glavo. Post festum bo lahko vsem pokazal in dokazal, da je bil tam. Absurd pa je ta, da je bila tam v resnici samo ona; da je tudi z zaprtimi očmi videla in predvsem doživela več, njegov zbrani pogled je bil namreč veš čas usmerjen v napačno smer: v ekran namesto na oder. Kar je beležil, je hkrati zamujal. In kar je zamujal, je prav tisto, o čemer govori Henri Pirenne: življenje. Zamujati življenje pa pomeni ne živeti.