Tiskane izdaje
Aprilski Shod za znanost je slovensko znanstveno srenjo postavil na naslovnice vsaj nekaterih časopisov, kar ji sicer v konkurenci s politiko, gospodarstvom in športom uspe zelo poredko. Ko se je dogodku rok aktualnosti iztekel, je iz splošne zavesti seveda poniknil. Ampak problemi ostajajo.
Situacijo v znanosti spremljam s strani. Poznam precej ljudi, ki so ji profesionalno in življenjsko zavezani, od njih slišim in izvem marsikaj, sam pa pač hodim po drugih poteh. Verjetno so zato moja stališča in pogledi na to problematiko poenostavljeni, blizu tistemu, kar Angleži imenujejo common sense. Vsaj upam.
Slovenska različica angleške besedne zveze ima za nekatere rahlo slabšalen prizvok. Zame ne. Kmečka pamet se mi zdi eden najpronicljivejših in najkonkretnejših načinov umevanja in umovanja sveta. In prav ta kmečka pamet se oglasi mnogokrat, ko slišim to ali ono reč, povezano z načinom, na katerega znanstveniki in znanstvenice funkcionirajo danes. Na primer takrat, ko mi prijatelj humanist, zaposlen na ZRC SAZU pove, da več kot desetino svojega časa porabi za prijave na razpise in pisanje poročil o izvedenih projektih, kar prijateljica, ki domuje v naravoslovnih vodah in ki jo je pot že davno odpeljala v tujino, komentira z besedami, da je to v resnici izjemno malo in da sama boju za projekte posveča še neprimerno več časa. On prikima in reče, da tako pač je. In izkaže se, da sem jaz edini, ki se mu zdi to vsaj malo čudno.
Logika razpisov, projektov in točkovanja ima seveda svoj smisel; v prvi vrsti je uperjena proti anomalijam iz preteklosti. Sistem je včasih temeljil na tem, da se - če si dovolj dober in če se hkrati na pravem mestu znajdeš ob pravem času - zaposliš. In potem služiš znanosti oziroma inštituciji, kjer si našel svoje mesto in kjer boš po vsej verjetnosti dočakal penzijo. Finančni kolač je bil razrezan, znanosti sicer tudi takrat ni pripadal njegov kapitalni del, a kar je bilo na voljo, ni bilo postavljeno pod vprašaj. Če ni potrebe po dokazovanju, pa se ljudje radi udobno namestimo ter pozabimo, zakaj smo sploh tam, kjer smo. In tovrstne udobne zavaljenosti v minulem sistemu bojda ni bilo malo.
Verjetno je nemogoče ugotoviti, koliko škode je pozročal ta prazni tek, ki bi ga kmečka pamet imenovala zabušavanje. Danes je ta izguba precej lažje izmerljiva: merimo jo z urami, dnevi, tedni in meseci, ki jih znanstvenice in znanstveniki porabijo za razpise in poročila; merimo ga s časom, ki ga zapravljajo, ker morajo biti svoji lastni managerji; s časom, ki teče, medtem ko opravljajo birokratske posle, ki so neznosno tuji njihovi profesiji in poslanstvu; s časom, ko ne opravljajo svojega dela, pač pa se borijo za sredstva, da bodo sploh lahko delali. Ali pa jo lahko prevedemo v denar, ki ga inštitucije porabijo, da najemajo dodatno administracijo ter zunanje svetovalce, ki jim pomagajo hraniti birokratsko žival.
Poenostavljam, vem, ampak dovolite mi, da nadaljujem. Raziskovalno delo je izjemno zahtevno in zanj so usposobljeni le maloštevilni. Potemtakem so znanstveniki in znanstvenice redke živali, za katere je treba skrbeti; treba je ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko dobro in učinkovito delali ter s tem koristili skupnosti. Mi pa smo skrb zamenjali z nadzorom, nedotakljivost smo nadomestili z neprestano izpostavljenostjo kontroli kvalitete. Ljudi smo prisilili, da levji delež svojega časa namenjajo dokazovanju vrednosti in smiselnosti lastnega početja. In kot v marsikateri drugi situaciji smo tudi tu prešli iz ene skrajnosti v drugo. Če smo včasih redili svete krave, danes vzgajamo histerične hrčke.
Kmečka pamet se na tej točki znova oglaša s svojimi - po mnenju nekaterih idealističnimi - prepričanji in stališči, z navidez popreproščenimi vprašanji: mar niso znanstveniki in znanstvenice ljudje strasti? Mar niso z dušo in telesom predani ter zavezani svojim raziskovalnim svetovom? Mar niso prav zaradi te strasti dragoceni in koristni za vse nas? Ali ni prav nora misel tista, ki lahko prestopa meje znanega ter predstavljivega? In ali ni omejevanje ter ukalupljanje te nore misli tisto, kar nam v resnici najbolj škodi?
In tu zgodba prerašča svoje lastne okvirje, tu ne gre več samo za znanost. Oziroma: še vedno gre za znanost, a kot prispodobo in uresničenje mišljenja ter njegove ustvarjalnosti. In gre za sistem, ki to ustvarjalnost prepogosto omejuje, namesto tistih, ki jo živijo, pa raje nagrajuje one, ki so mu zvesti in ki ga obvladajo. Kdor zna, pač zna. Vprašanje je zgolj, kaj: pravilno izpolnjevati razpisne obrazce ali delati tisto, zaradi česar je tam, kjer je?
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
Njegove bloge lahko prebirate TUKAJ.
