Posredovanja: Kultura brezobzirnosti in režeče raztegnjenega meha

Namesto da bi povzdignil glas, sem naredil tisto, kar ob podobnih priložnostih v resnici storim vedno: zaprl sem okno.

Objavljeno
20. september 2016 22.35
rsi-Tovarna Rog
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Med vikendom me je ob pol šestih zjutraj zbudilo glasno nabijanje pod oknom, kombinacija muzike, avtomobilskega motorja in človeških glasov, ki bi jo zaradi njene jakosti opazil tudi sredi dneva, ob tej nespodobno zgodnji nedeljski uri pa je delovala kot povsem običajna opeka, ki bi ti jo neznana oseba iz neznanega razloga nepričakovano zabrisala v glavo. Nekaj trenutkov sem še vztrajal in zvok odrival v področje nemotečega, misleč, da gre za res živo in hrupno sanjsko podobo, a se je situacija kaj hitro izkazala za boleče resnično. Ni bilo druge, moral sem vstati in zadevi priti do dna.

Medtem ko sem se uri primerno komatozen opotekal po stanovanju in razmišljal o tem, kaj mi je storiti, me je spreletelo, da ne čutim zgolj glede na okoliščine pričakovane sitnobe. Kar me je spreletelo, je bil iskren bes, sveta jeza, ki je segala onkraj dejstva, da je bil moj prisluženi spanec nasilno prekinjen. Ker ni šlo zgolj za mularijo, ki pred blokom nažiga muziko. Šlo je za to, kaj nažigajo.

Iz zvočnikov črne alfe romeo 147 se je razlegala narodnozabavna godba, in to v tehno obarvani različici; eden tistih DJ Svizec venčkov vsem dobro poznanih melodij, pesmi, ki jih − če hočemo ali nočemo − poznamo že od otroštva, potem pa se je tam nekje sredi devetdesetih neka genialno ustvarjalna duša spomnila, da jih ozaljša s sintetičnimi ritmi in iz njih ustvari mega party mix ter z njim osreči zabave željne sodobne in prihodnje rodove. In v tem očitno uspela: mladci pred mojim blokom so bili v zgodnjih dvajsetih.

S tovrstnimi situacijami nimam nikakršnih izkušenj, zato sem, še vedno rahlo omotičen, slonel ob oknu in razmišljal, kako naj se zadeve lotim. Skupaj z jakostjo Franci na balanci je rasla moja jeza, dokler se nisem zavedel, da sem soočen s kulturo in civilizacijo v akciji; da se pred moj blok ni parkirala zgolj horda pijanih mladeničev, ampak prispodoba sveta, v katerem živim in pred katerim vztrajno bežim. Pa ne samo metafora, pač pa realno utelešenje družbe, v kateri študentje na svojih žurkah rajajo ob Okroglih muzikantih, nacionalna televizija v najbolj gledanih terminih predvaja posnetke festivalov narodnozabavne glasbe, pevec Modrijanov pa se mi v živobarvni trajni smeji z reklame za mineralno vodo.

Prihodnji teden bom star štirideset let in pomislil sem, da bi uveljavil svojo seniorsko pozicijo ter dečke, ki bi bili lahko, tehnično gledano, moji sinovi, ozmerjal z idioti. Takrat pa sem se zavedel, da je moja sveta jeza v resnici izraz nemoči in da sem soočen z nečim, kar je močnejše od mene. Na vrata mojega stanovanja v Spodnji Šiški, v neposredni bližini mestnega centra, je potrkala vas, in to ne v plemenitem pomenu skupnosti ter solidarnosti, pač pa v svoji najbolj primitivni in agresivni različici. Kultura brezobzirnosti in režeče raztegnjenega meha, ki ji v imenu tradicije in všečnosti na široko odpiramo vrata. Pred mojim blokom se je dogajala resničnost.

Gledal sem skozi okno, razmišljal in mojo sveto jezo je tihotapsko izpodrivala tesnoba. Namesto da bi povzdignil glas, sem naredil tisto, kar ob podobnih priložnostih v resnici storim vedno: zaprl sem okno.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.